Točno takšne pa so imeli Zagrebčani. Saj se jih spominjate, kajne? Tisti fini ljudje, ki so se postavili pred ta malo Mojco z najboljšo opremo tiste sezone, oblečeni v colmar in s sončnimi očali rayban na čelu. Z vlečnico se niso peljali, ker je niso bili vajeni, malo so poštamfali in se navzdol peljali v pol smuk preži s palicami visoko v zrak in smučmi v plug. Pa naravnost dol in potem je sledil najbolj tipičen položaj: zapičili so smuči v sneg s špicami skupaj in z obrazom (zdaj so raybanke že na očeh) proti soncu. Če si pozorno poslušal, si ujel: »Pa čuj, malo ćemo poskijati, pa onda u Filah u šoping. Fino je.«
Po treh desetletjih se ni nič spremenilo. Za starejšega otroka smo smuči kupili na Bolhi, mlajša jih je dobila od starejšega, jaz sem jih dobil po vezah za pol cene iz Elana, za ženo smo kupili testne iz prejšnje sezone, seveda prav tako za pol cene.
Smučarsko vozovnico smo si malo izposojali, samo, lepo prosim, ne govorite okoli, ker je to menda prepovedano. Na smučišču pa opazujemo Ruse, Srbe, Angleže in letos spet fine Ljubljančane (bogami, provinca mora zdaj po novem sistemu sicer spet ločene počitnice deliti z Ljubljančani), ki se pred ta malo Mojco postavijo v najboljši opremi, oblečeni v colmar in z rayban sončnimi očali na čelu. No ja, kdo med njimi zna tudi smučati, večina pa se jih pelje z vlečnico, za navzdol pa se postavijo v pol smuk prežo s palicami visoko v zrak in smučmi v plug. Pa naravnost dol in potem v za njih najbolj tipično pozo: smuči v sneg, ležalnike ven in z obrazom (zdaj so raybanke že na očeh) proti soncu. Če pozorno poslušaš, ujameš: »Pa čuj, malo ćemo poskijati, pa onda u Filah u šoping. Fino je.«
Pred tremi desetletji je bilo svetovno prvenstvo v Schladmingu. Kar tresli smo se, ko sta po strmini drvela Križaj in Strel ter drugi naši junaki belih strmin. V letih za tem smo se tresli zaradi Petroviča, Koširja, vražjih Slovenk. Nič nenavadnega ni bilo, če se je vsa družina zbrala v dnevni sobi pred televizorjem in tako zavzeto spremljala, kako je Mateja Svet drvela naslovu svetovne prvakinje naproti, da smo na koncu čisto prerukani obstali deset centimetrov pred ekranom, da bi bili kar najbolj blizu naši junakinji. S tresočimi se rokami in s solzami v očeh smo tulili od sreče.
Danes se ne tresemo več. Kapo dol šampionki Tini, ampak vpijemo pred TV-ekranom pa ne več. Verjetno so se smučarji in smučarke in njihovi spremljevalci tudi pred tridesetimi leti kdaj kaj sporekli, a da bi smučarija, namesto da bi združevala, tako zelo razdvajala... Tipično slovensko pač. Povsod se delimo na naše in vaše. Ko sem prebral, da so se tam na drugi (senčni!) strani Alp obkladali s partizani in fašisti in da so omenjali, kdo je član vladajoče stranke in kdo da ni in kdo bi zato drugim j.... m...., me je minilo vse. Ko pa sem v Odmevih videl našo šampionko, ki je zato, da bi zaslužila še kak sicer težko prigaran evro, oponašala kravico, ki ji z vratu kot njej kolajne bingljajo zvonci, mi je postalo jasno, zakaj me nič več ne ruka, ko Tina (s)muka.
