Nekaj manjka

Včasih je bilo drugače. Meni niso pustili kot mladincu nastopiti na domači tekmi svetovnega pokala na Voglu leta 1993. Dejstvo je tudi, da so v zadnjih osmih letih kriteriji za nastop na velikih tekmovanjih mnogo bolj ohlapni, kot so bili v moji dobi. Ne govorim o mladinkah, saj je tudi Petra Majdič dobila na enak način pravico nastopa v Ramsau leta 1999. Če bi pogledali rezultate in izkupiček tega, bi vodstvo reprezentance vedelo, kaj govorim. Napredek prinaša predvsem želja po dokazovanju. Ta način dobro poznam, ker sem bil tudi sam tak, da sem se s trmo in vztrajnostjo želel dokazati. V neprimerljivih pogojih za sedanjo dobo. Ali ni bilo letos rekordno število slovenskih tekačic in tekačev novembra na treningu v Skandinaviji? Pristop. Motivacija. To je to. Z maksimalnim vložkom v garanje.

Vem, da je v generaciji, ki jo enako kot tek zanimata računalnik in facebook, vse težje, a se tudi v taki »scrkljani« vzgoji da. Govorim na splošno, kar vidim in slišim. Če rezultatov ni, je le opozorilo, da nekaj manjka. Morda bi moški tek lahko s kakšnim nastopom na veliki tekmi potegnila tudi Klemen Bauer ali Jakov Fak. Če je dober, naj se dokaže na tem nivoju, kot se je Nemka Gossner. Normalno bi bilo, da bi se, če je le volja pri biatloncih, tudi šefi morali zmeniti.

»Lauf« bi potreboval vzornika. Navsezadnje imamo Slovenci še veliko potenciala tudi v znanju, le če bi bolj sodelovali. Tudi sam bi marsikomu o drsanju kaj pokazal, a silim se ne, vpraša pa nihče tudi ne. Pomembna je volja. Kako dobro bi bilo, da bi imela taka široka skupina tekačic, kot jih ima sedaj slovenski tek, zraven več ljudi, ki imajo pravi pristop, motivacijo, predvsem pa delovno energijo. Tudi tiste trenerje, ki so mlade pripeljali do najvišjih mest na mladinskem nivoju, bi morali bolj izkoristiti in jim zaupati, tudi če niso tujci, saj so dokazali, da nekaj le vedo.