Verjetno ste prvič v Sloveniji in prvič pri Akrapoviču?

Res je, presenečen sem, koliko visoke tehnologije in tudi čustev in ljubezni do dirkanja je potrebnih, da nastane tak odličen izpušni sistem. Po navadi vidimo le konec izpušne cevi, a zdaj dobro vem, da je to več kot pomemben del dirkalnika. Audi zaupa le najboljšim in Akrapovič je najboljši. Delimo si skupne cilje in s skupnimi močmi tudi zmagujemo.

A to ni bil vaš prvi stik s Slovenci?

Ne, kot otrok sem, ko sem dirkal v kartingu, imel veliko stika s Francijem Jerančičem, njegovim sinom Domnom in hčerko Nino. Takrat smo bili dobra in zanimiva druščina. Vesel sem, da je Franci ostal zvest kartingu. Sicer mi je karting kot tak veliko dal, bil sem tako rekoč rojen na dirkališču, saj je imel oče karting ekipo, tako da sem hitro dojel, da vse skupaj ni šala. A šele v formuli 3 sem postal profesionalni dirkač.

Kariera vas je pripeljala do formule 1, kjer pa v ekipi Jaguar takrat niso imeli posluha za vaš talent. Vam je žal zamujene priložnosti?

Da in ne. Takrat je bil Jaguar nestabilna ekipa, ljudje so prihajali in odhajali in težko se je bilo uveljaviti. Ko je prišel na čelo ekipe Niki Lauda, so se zame zaprla vsa vrata. Seveda mi je po svoje žal, formula 1 je vrhunec dirkaškega športa. A sem se zato v nadaljevanju kariere posvetil drugim prvenstvom, zaradi katerih sem postal še boljši dirkač.

Dirke na Japonskem so vam dale veliko, da ste na koncu lahko pristali pri Audiju?

Seveda, formula nippon in njihovo prvenstvo GT sta izredno konkurenčni in ostri prvenstvi, tam je ogromno hitrih dirkačev, a Japonci se nekako ne spravijo dirkati v svet, zato mogoče prevladuje občutek, da niso dovolj dobri. A so, to vem iz prve roke. Njihova odlična in zahtevna dirkališča, surovo dirkanje, vse to mi je dalo ogromno novih izkušenj. In te lahko zdaj dobro unovčim na dirkališčih, kot je Le Mans.

Dvakrat ste zmagali na dirki 24 ur Le Mansa. To so biti gotovo posebni občutki?

Res je, vsakič, ko vidim kakšen posnetek s teh dirk, se mi vrnejo vsi spomini, vsa čustva, ki so nas prevevala ob prvi zmagi leta 2011 in seveda tudi naslednje leto. Vsi trije dirkači smo namreč ekipa, ki mora zaupati 100 ali več ljudem, ki delajo v ozadju in nam dajo na razpolago konkurenčen dirkalnik. Ne bom pretiraval, če rečem, da je Audijev dirkalnik za Le Mans kot formula 1 s streho. Na stezi stroj dobesedno oživi, vsak ovinek odpelješ z nasmehom na obrazu, z dirkalnikom se povežeš v eno. To so nepopisni občutki, in ko na koncu lahko kot prvi prevoziš ciljno črto, je tako, kot bi objel ves svet.