»Slovenskost« se je nekako začela pri izboru gostujočih glasbenikov in »najetih« sodelavcev: torej pri pevskih solistih in zboru. V zborovske pevske moči sta bila tako združena dva komorna zbora: zbor Ave, ki se je pred leti (najbrž bolj prav: pred desetletjem in več) prav s komorno prečiščenim zvokom utrdil med najboljšim pevskim telesi pri nas, in komorni zbor Megaron, »vrh zborovske piramide v Zavodu sv. Stanislava«, kot piše v koncertnem listu. Gre za zbora z redkimi izkušnjami oratorijskega petja, hkrati pa v njih pojejo večinoma mladi pevci, za katere niti ni nujno, da jim je mogoče z vso silovitostjo približati Brahmsove biblijske iztržke. Rezultat je napet zborovski zvok (v sopranih izrazito tanek), ki vsak stavek pričenja z istim barvnim dispozitivom. Toda to ne more biti problem zborov, ki sta pela gotovo po svojih najboljših močeh, temveč bolj producenta, morda tudi kulturno obubožane države.
Drugo poglavje predstavljata izbrana solista: tako Ruth Ziesak kot tudi Klaus Mertens sta namreč veliki imeni svetovne pevske scene. Toda bolj odgovorno bi bilo, če bi zapisali v pretekliku: sta bila. Mertensov glas je močan, prežema ga slutnja občutljivega vokalnega oblikovanja, a zraven se je naselila že tudi napetost ob višinah in posledična razklanost glasu v zatonu. Podobno velja za Ziesakovo, ki še zvonko nastavlja svoj mehkobni glas, ki pa ga nato ne zmore več voditi na enak način v vseh legah. Oba solista sta svoj delež pripravila »solidno«, z vpogledom v vsebinsko jedro, a že tudi v vokalnem zatonu.
Tako je izrazito odstopal delež orkestra pod vodstvom En Shaa. Začelo se je s premišljeno poglobljenostjo speva »Blagor jim, ki trpe«. Čutiti je bilo dirigentovo željo po kontemplativni zbranosti, ki se je naselila v pritajenost orkestra, in postopno stopnjevanje. A ko so se sledeči stavki bolj jasno razprli dramatiki, se je En Shao odločil, da bo zvočnost nasičil in zgostil, da bo orkester zvenel skoraj junaško in marsikje povozil zbor. Igra je bila razživeta in vzburjena, nenavadno gosta, a hkrati tudi precej netransparentna. Poslušali smo Brahmsa, ki je vse bolj spominjal na Wagnerja, osnovna brahmsovska razcepljenost – med objektivnostjo klasicizma in subjektivnostjo romantike, v Rekviemu dodatno cepljena z baročno linearnostjo – pa je ostajala bolj slutnja. Priča smo bili značilni slovenski glasbeni doktrini, da je glasbena strast predvsem groba, medtem ko bi Brahmsov Rekviem potreboval več jasnega kontrapunktičnega oblikovanja, postavljanja ospredja in ozadja, zbrane predanosti besedilu. O »protestantski etiki« ni bilo ne duha ne sluha, bila je polnokrvna mediteransko zalita poustvaritev. Solidno slovenska, če je to pohvala.