Zgodba je povsem drugačna

»Vitez je v prvi vrsti odlično izurjen bojevnik, ki se vojskuje zlasti kot oklepljeni konjenik. Načeloma je plemiškega rodu in prihaja iz vrst nižjega plemstva. Čeprav se že rodi kot plemič, si mora viteški naziv šele zaslužiti in se izkazati kot sposoben vojak. Običajno živi na dvoru, stolpu ali gradu, ki ima pripadajočo zemljiško posest in podložnike, ki to zemljo obdelujejo. Njihove dajatve vitezu zagotavljajo preživetje ter sredstva za nakup dobrega orožja in bojnega konja. Vendar v srednjem veku večina vitezov dejansko ni bila lastnica te posesti – od svojega gospoda so jo le dobili v fevd, v zameno za to pa so mu morali kot vazali služiti z orožjem. Položaj viteza je bil torej navidezno privilegiran, po drugi strani pa je prinašal težke obveznosti, zlasti nenehno vojaško službo. Številni vitezi so pravzaprav živeli v precej skromnih razmerah, pa tudi njihov pravni položaj je bil pogosto manj ugoden, kot si danes predstavljamo. Vse do 14. stoletja je velik del vitezov prihajal iz vrst najnižjega plemstva. Ti so bili osebno nesvobodni in dejansko zelo odvisni od gospoda, ki je z njimi upravljal kot s svojo lastnino. To sicer ne pomeni, da je družba nanje gledala zviška – služba gospodu je pač v srednjem veku veljala za zelo častno,« podrobno razlaga pomen vitezov dr. Tomaž Lazar, kustos Narodni muzej Slovenije, ki je ob mag. Tomažu Nabergoju soavtor te vrhunske razstave.

So bili res samo robati možje, maloštevilna elita vrhunsko izurjenih vojakov?

»Posebno v zgodnji dobi viteštva je bil povprečni vitez najbrž res precej robat, le malo izobražen in praviloma nepismen človek, toda že kmalu je začel naraščati pomen vitezove vzgoje in omike. Vitez je bil vendarle pripadnik družbene elite, zato so mu od malih nog vcepljali visoke ideale, vzgojo, stroga pravila vedenja v družbi. K temu je veliko prispevala cerkev, ker si je prizadevala vzgojiti to bojevniško kasto v bolj razgledano, olikano aristokracijo, ki ni živela samo za vihtenje meča na bojnem polju, temveč je imela čut tudi za kulturo in umetniško ustvarjanje. V 12. stoletju se tako postopoma izoblikuje zelo prefinjena viteška kultura. Po eni strani jo zaznamujejo vitezi umetniki, zlasti trubadurski pesniki, pri katerih obvladovanje plesa, glasbe in poezije postane nekaj, kar mora osvojiti vsak vitez. Po drugi strani pa se razvije izjemno dodelan sistem vrednot, etični kodeks, ki viteza zavezuje k častnemu, poštenemu življenju in boju za pravično stvar.«

V slovenskem prostoru ni bilo nobenega viteštva?

»Žal marsikdaj prevladuje tak vtis, ker svojo srednjeveško preteklost v resnici zelo slabo poznamo. Že če pomislimo na učni program v osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju, vidimo, da je viteštvu in s temami, povezanimi z njim, odmerjenega le malo prostora. Pravzaprav tudi srednjem veku na splošno, čeprav gre za zgodovinsko obdobje, ki je v marsičem postavilo temelje zahodne civilizacije. Če pa se soočimo z zgodovinskimi viri, se v hipu pokaže, da je bil slovenski prostor dejansko zelo živahen košček srednjeveške Evrope. Tudi pri nas je cvetela viteška kultura, imeli smo svoje junake, izkušene bojevnike in viteške pesnike. Pa seveda vsaj nekaj mednarodno vplivnih rodbin, če pomislimo vsaj na grofe Goriške in Celjske.«

Tudi mi jih imamo

Kralja Matjaža ni bilo, bil pa je roparski vitez Erazem Predjamski?

»Kralj Matjaž je legendarni lik, ki ga težko poistovetimo z resnično zgodovinsko osebo. Najpogostejša razlaga je, da gre za ogrskega kralja Matijo Korvina. Njegovo identiteto so povezovali tudi z voditelji kmečkih uporov. Če natančneje pogledamo zgodbe, v katerih se pojavlja, običajno nastopa kot izrazito idealiziran dobri vladar, pravični kralj, ki skrbi za svoje ljudstvo in ga bo spet odrešil hudega, ko bo čas dozorel. Zdi se torej, da je kralj Matjaž v ljudski domišljiji postopoma izgubil povezavo z zgodovinsko resničnostjo in prerasel v prispodobo. Navsezadnje ga ne pozna samo slovensko izročilo, temveč je ta legenda razširjena v velikem delu srednje Evrope in Balkana. Erazem Predjamski oziroma pravilneje Jamski pa je zgodovinska oseba, čeprav je bilo njegovo življenje očitno precej drugačno od tega, kar pravijo zgodbe. Novejše raziskave kažejo, da v resnici ni bil roparski vitez, temveč je padel v nemilost zaradi političnega spora. Na cesarskem dvoru se je zapletel v dvoboj, v katerem je ubil svojega nasprotnika. Ni pa se bil pripravljen predati sodišču, zato ga je kranjski deželni glavar oblegal na njegovem gradu Jama. Tudi to, da naj bi ga zaradi služabnikove izdaje na stranišču ubila topovska krogla, je najbrž izmišljeno. Jasno je le, da ga je med obleganjem smrtno zadel izstrelek, kot piše kronist Jakob Unrest, krogla iz ročnega topa, ne pa težjega topovskega orožja.«

Zakaj šele sedaj izvemo za Henrika II. Goriškega, ki je na svojih vojnih pohodih ustrahoval severno Italijo?

»Virov o teh dogodkih ne manjka, zlasti italijanski in avstrijski zgodovinarji so o tem napisali že veliko. Slovenci pa te epizode – in še veliko drugih – skoraj ne poznamo, čeprav gre za velike vojne pohode, na katerih so se bojevali mnogi vitezi in poklicni najemniki iz slovenskih dežel. Razlog za to je predvsem usmeritev slovenskega zgodovinopisja, ki se z viteštvom oziroma plemstvom nasploh zelo dolgo ni kaj dosti ukvarjalo. V 19. stoletju se je izoblikovala teza, da moramo Slovenci svoje prednike v srednjem veku iskati samo med kmeti, plemstvo pa je obveljalo za sloj tujcev. Po 2. svetovni vojni se je ta odnos še zaostril, ker je plemič poleg nacionalnega postal še razredni sovražnik. Zato so bile raziskave usmerjene predvsem v življenje kmečkega stanu in teme, kot so denimo kmečki punti ali gospodarska zgodovina, plemstvo pa smo praktično črtali iz svoje zgodovine. Logično je, da taka perspektiva dolgoročno ni vzdržna. Šele v zadnjih desetletjih naše zgodovinopisje poskuša bolj objektivno ovrednotiti zapuščino tako imenovane fevdalne dobe.«

Koliko je bilo to viteštvo na Slovenskem pomembno za naš razvoj?

»Vsak narod ima svojo elito in prav ta bistveno vpliva na njegov razvoj. Na to smo v viharju narodnega preporoda nekoliko pozabili, ker smo do plemstva na splošno zavzeli izrazito sovražno držo. Dejstvo pa je, da plemstvo dolga stoletja predstavljalo vladajoči sloj, ki je obvladoval življenje naših prednikov. Ne samo v političnem smislu, sodni, upravni in vojaški ureditvi, temveč precej bolj široko. Plemiško bivališče, bodisi grad bodisi novoveški dvorec ali kakšna druga stavba, je bilo navsezadnje statusni simbol in središče posvetne kulture v deželi. Vrednote viteštva so občudovali tudi pripadniki nižjih slojev. Pomislimo na slovitega turnirskega prvaka Gašperja Lamberga z gradu Kamen. Ljudje so ga vzeli za svojega, o njem ustvarjali pesmi in jim je torej pomenil zgled, ki se je naposled ohranil v ljudskem izročilu. Na Koroškem pa so kmečki fantje tako navdušeno spremljali viteške turnirje, da so razvili svojo lastno konjeniško igro, štehvanje. Izročilo viteštva je bilo očitno zelo mikavno.«

Vitezi gor ali dol, dejstvo je, da so pustili bogato izročilo vrednot njihovega etičnega kodeksa, na katerem je zrasla moderna zahodna civilizacija.

»Zanimivo je, da so vitezi kot izrazito bojevniška kasta razvili tako pretanjen čut za etiko. Biti odlično izurjen in opremljen vojak, brez prave konkurence v svojem času, lahko človeka hitro zapelje v tiranijo. Tudi med srednjeveškimi vitezi so se našli taki, ki so svoje sposobnosti zlorabili za nasilje nad nemočnimi. Toda ideja viteštva se je že kmalu prepletla s strogim kodeksom vrednot. Ta je viteza učil, da se mora bojevati častno, prijeti za meč le, kadar gre za obrambo pravičnega cilja, če ne gre drugače, pa se tudi žrtvovati za skupno dobro.«

Vitezi, kakršne smo poznali, se ne bodo vrnili. Ali pač, v kakšni drugi podobi?

»Zgodovina se običajno ne ponavlja tako dobesedno, imamo pa tudi danes ljudi, ki bi jih lahko tako ali drugače imeli za viteze. Najprej so to denimo pripadniki specialnih enot slovenske vojske in policije, ki so vrhunsko izurjeni in opremljeni za opravljanje najnevarnejših bojnih nalog, poleg tega pa so zavezani k striktnemu kodeksu, ki je pravzaprav naravni naslednik viteškega. Po drugi strani še danes obstajajo viteški redovi z bolj ali manj starodavno zgodovino, katerih člani nosijo naziv viteza. Ne smemo pa pozabiti niti na stotine ljubiteljev, ki oblečeni v kostume nastopajo na srednjeveških prireditvah in po svoje podoživljajo čas vitezov.«