Še zdaj imam v zelo živem spominu, ko je Slovenija v slavnih devetdesetih letih, ko je bilo videti, da je vprašanje nekaj ur, kdaj bo Švica nekdanjim bratskim republikam zmagoslavno in, bodimo pošteni, privoščljivo solila pamet. Tam so namreč, še posebno v Srbiji, delavci junija dobivali januarske plače in postelje v bolnišnicah samo, če so s seboj prinesli povoje in zdravila. Izpod Triglava pa smo bili pametni in jim dodajali sol na rano bratstva in enotnosti z modrostmi v slogu: »A vidite, kako smo bili pametni, da smo šli, a vidite, kako vam gre, ko ni več našega denarja v zvezni blagajni, a vidite, kje daleč zadaj ste za nami, a vidite...« Od napihnjenosti se je kar bliskalo. Do nedavna. Zdaj pri nas delavci niti oktobra ne dobijo majskih plač in vprašanje nekaj dni je, da bomo s seboj v bolnišnico nosili lastne rjuhe, zdravila, nujna pri operaciji srca, v tujini ali v spletni trgovini kupljene umetne kolke in doma skuhane sarme, ker v bolnišnici več kot aspirina, čaja in prepečenca ne bo na voljo. Tako kot nekoč v bolnišnici Franja.

Najbrž se še spomnite, kako sta se Irska in Islandija napihovali, ni tega več kot šest, sedem let, kako genialni državi sta, da jima denar priteka v potokih, da sta evropska ekonomska tigra, da so poslovno tako sposobni, iznajdljivi in pridni, da jim bodo še Kitajci kmalu gledali v ta zadnjo. Potem pa se je vsa EU mučila, da je Irsko rešila pred bankrotom, Islandci pa so se naredili Angleže in Angležem niso vrnili denarja, ki so ga tlačili v islandske banke, misleč, da so najbolj pametni, pametnejši od drugih Evropejcev, ker bodo vsi v pol leta milijarderji.

Lahko bi še naštevali, ampak potem bi zmanjkalo prostora za glavnega igralca mednarodnega tekmovanja v napihovanju in soljenju pameti drugim. Najbrž ste brez težav zadeli, da imam v mislih Američane, ker ste nedavno prebrali arogantno pismo Maurrica Taylorja, lastnika ameriške tovarne za traktorske gume, ki je Francozom pisal, da mu niti v sanjah ne pride na misel, da bi kupil tovarno pnevmatik v Amiensu, ker so tam sami lenuhi; tri ure delajo, tri ure sestankujejo, potem malicajo in čvekajo, hodijo na bolniške in, si mislite, tudi na dopuste. To je bolj ali manj splošna evropska lenoba in bo raje šel h Kitajcem, ki delajo eno uro za dolar dvanajst in več ur na dan. Taylor je tudi svojim delavcem v Ameriki dejal, naj se kar izselijo na komunistično Kubo, če hočejo imeti pol ure za kosilo. Zato so Američani, po Taylorjevo, tako uspešni, najboljši, najsposobnejši in najmočnejši na svetu, saj imajo delovno etiko najvišjo na svetu. Torej, evropski lenuhi, sram vas bodi. Malo za tolažbo, ko boste zardevali, pa naslednje.

Pred dnevi so iz ameriške FBI vrgli na cesto ducat uglednih agentov. Fantje so, namesto da bi preganjali barabe, cele dneve prek službenih telefonov in računalnikov kolegicam pa tudi kolegom pošiljali na stotine sporočil s seksualno obarvanimi vsebinami, natančnimi opisi oprsij in zadnjic sodelavk ter podrobnimi razlagami, kaj vse bi počeli s temi njihovimi atributi. Še raje pa so se fotografirali goli in potem te svoje adonise in rambe prek službenih mobilnih telefonov v visoki resoluciji pošiljali kolegicam v vpogled s povabilom, naj v živo otipajo bicepse in tricepse, še posebno tisto ljubezensko mišico, in jim razlagali, kaj vse zamujajo, če ne izkoristijo enkratne priložnosti. Mi pa smo mislili, da Američani v službi garajo noč in dan. V skladu z ameriško visoko delovno etiko.