»Rada treniram. Rada spoznavam svoje telo. Vseskozi spremljam, kako se telo odziva na vadbene dražljaje. Pazim, kdaj je potreben počitek, kdaj pa dati 110 odstotkov od sebe. Prej je bilo pomembno le, da se trenira, trenira, trenira. S čim drugim smo se malo ukvarjali. Zdaj sem že malo odrasla, znanje se bogati, veliko sem se že naučila o treningu,« je Katja Višnar pred sezono opisovala pristop do treninga, ki se ji je v dolini Fiemme obrestoval bolj, kot si je lahko nadejala. V tej zimi verjetno ni verjela, da bo na svetovnem prvenstvu dvakrat sodelovala na večerni svečani proglasitvi najboljših v Cavaleseju. Sama v sprintu in s kolegico Vesno Fabjan v sprintu štafet.

Osemindvajsetletna Blejka je doslej le dvakrat stopila na zmagovalni oder svetovnega pokala. Obakrat v ruskem Ribinsku, obakrat je bila zraven Fabjanova, ki ji je kot starejša tekaška sestra. V sprintu štafet sta bili leta 2010 drugi, leto zatem sta v anale vpisali prvo dvojno zmago na posamičnem drsalnem sprintu za Slovenijo. Četrto mesto iz doline Fiemme je s tega zornega kota senzacija. Vendar po drugi plati velja za »zmagovalko« kvalifikacij. V sprintih za svetovni pokal je v uvodnem prologu skoraj vedno med najhitrejšimi. V zadnjih štirih sezonah je za izhodišče izločilnih tekov nanizala kar 29 uvrstitev med deseterico, od tega je bila kar desetkrat med najboljšo trojico. Da ob takem nedvoumnem potencialu moči in eksplozivnosti nima večjega izkoristka, je manjkala predvsem vzdržljivost. V sebi ima kar nekaj podobnosti s Petro Majdič (tudi rada govori), ne pa genov vzdržljivosti. Astma tudi ni všteta. Štiri ponovitve do velikega finala so bile zanjo vedno hud zalogaj. V dolini Fiemme je bil šele sedmi tek v velikem finalu šesterice. V preboj pa je vedno verjela. V zadnjih dveh sezonah, ko je ob napredku vzdržljivosti že kazala tudi zrelost, se jo je prijel Murphy. Tisti inženir, ki je izrekel znameniti izrek: »Če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo.« Naj je šlo za slabše smuči, male napake pri taktiki, bolezen, sekunde pri napredovanju po času. Vedno nekaj, kar se ni izšlo. Niz je bil dolg. No, v dolini Fiemme jo je spustil iz rok.

Če nima sreče v igri, jo ima v življenju. Z Olo Vignom Hattestadom se je začelo iskriti, ko je Viking v Liberecu 2009 postal dvojni svetovni prvak v sprintu. Kmalu ji je znal ob kitari v slovenščini zapeti: »Ko boš prišla na Bled…«. Lani sta kupila in prenovila starejšo hišo v Mesneli, kraju med Lillehamerjem in Sjusjoenom, kjer ima celo zimo, tja do konca maja, smučine pred pragom. Pravi, da živi v raju, tekaškem raju, kjer je tek eno samo uživanje. »Nikoli ne rečem, da grem na trening. Grem uživat. Dve ali tri ure hitro minejo,« pravi. Na fotogeničnem obrazu se ji vedno vidi, da je vesela, sproščena, samozavestna, igriva. Ima sladko življenje, a sladkarijam se v dobro športa umika. Ob Hattestadu ima najboljšega trenerja, ostalo doda Per-Oyvind Torvik, ki je to sezono sodeloval s celotno reprezentanco kot svetovalec, Marko Gracer je le koordinator. Dobro izkorišča tudi norveški tekmovalni koledar, s poletjem vred in tudi za slovenske naslove se bori kot levinja. Letos je bila edina, ki so ji posebej dovolili nastopiti na norveškem državnem prvenstvu in v sprintu v klasiki je osvojila četrto mesto. Prvakinja Maiken Caspersen Falla in bronasta Marit Bjoergen sta stali desno na lesenem odru tudi na svečani razglasitvi v Cavaleseju, le da v zamenjanem vrstnem redu. Ob tem se pol Skandinavka, ki je tudi na Norveškem dobro sprejeta v medijih, ne odreka pripravam pod Triglavom, predvsem poleti. Le ko so bile na vrsti priprave v Planici, je Katja bivala v višinskih sobah »tibetanskih« razmer, princ z Norveške pa ne, ker se drži etičnega priporočila njihove zveze. Kako trdo sicer Norvežanke trenirajo, kaže podatek o več kot 900 urah treninga v sezoni od maja do marca.

Postavna Blejka je bila večno v senci Vesne Fabjan in Petre Majdič. Deklico je bilo izven smučin kot eno od redkih opaziti na gorskih tekih, kjer je pred 15 leti (sezona 1998) slavila na vseh slovenskih pokalnih tekmah. V generaciji smučarskih tekačic, kjer so bile že v času Petre Majdič oči uprte v leto mlajšo serijsko zmagovalko Vesno Fabjan, ni izstopala. Le s kakšnim sprintom je skozi priprta vrata lovila reprezentanco. Verjetno bi se v večini drugih dežel, predvsem v Skandinaviji in Rusiji, izgubila, a je s pomočjo kluba in Vinka Poklukarja ostala. Ko pa jo je dobil v roke Vladimir Korolkevič, je z več treninga zacvetela. Prve točke svetovnega pokala jeseni 2006 po ulicah Düsseldorfa so bile potrditev, da ima potencial. Prav tako nastop marca 2007 na Belopeških jezerih, ko je v zamrznjeni hitri smučini senzacionalno dosegla najboljši čas kvalifikacij svetovnega prvenstva mlajših članic. Nato se je sicer v senci Mangarta in Ponce ojužilo, smučina je postajala vse počasnejša in končala je kot 11., vendar je bila njena pot v svetovni vrh odprta. Da ni rekla zadnje besede, si velja zapomniti njeno misel z nedavne podelitve v Cavaleseju: »Ko sem na podelitvi priznanj posamičnega sprinta gledala prve tri, sem si rekla, da bom tudi jaz enkrat imela čast stati na odru za zmagovalke.«