Nekoč je v priljubljeni mladinski nadaljevanki svoje supermoči prikazovala Superbabica. Danes v športnem svetu poznamo vse več njenih naslednic – supermamic. Nadnaravnih znanj, kot jih je imela junakinja nadaljevanke, sicer nimajo, a so dosežki nekaterih imenitni – so med najboljšimi v svojem športu in obenem živijo družinsko življenje ter skrbijo za otroke. Na ravni globalnih zvezdnic je bila v minulih letih izstopajoča Kim Clijsters. Belgijska teniška igralka je zaradi nosečnosti kariero prekinila med letoma 2007 in 2009. Leto dni po rojstvu hčerke je bila spet aktivna in se bliskovito vrnila med najboljše teniške igralke. Septembra 2009 je dobila turnir velike četverice v New Yorku in uspeh ponovila leto za tem. Konec minulega leta je teniški lopar pri 29 letih dokončno postavila v kot. Znan je tudi primer danes 39-letne britanske tekačice na dolge proge Paule Radcliffe, ki se je dvakrat med najboljše vrnila po porodu, med drugim dobila newyorški maraton, a predvsem zaradi poškodb uspehov, kot je bil naslov svetovne prvakinje v maratonu leta 2007, ni ponavljala. Poškodba ji je preprečila tudi nastop na lanskih olimpijskih igrah v Londonu. Podobno pot kot Clijstersova in Radcliffeova je ubralo še precej športnic, katerih vrnitev je bila različno uspešna. Tako ostaja vprašanje, ali nosečnost pozitivno ali negativno vpliva na dosežke športnice. Splošno razširjeno mnenje, ki ga podpirajo nekateri znanstveniki, je, da so športnice v prvih treh mesecih nosečnosti in po porodu sposobne boljših rezultatov. »Športnice so mi govorile, da so po nosečnosti tekmovale bolje,« je nekoč dejal profesor kineziologije in epidemiologije James Pivarnik z univerze v Michiganu. V raziskavi je opazoval športnice med nosečnostjo in po njej. Ugotovil je, da se jim je volumen krvi povišal do 60 odstotkov. To bi lahko povečalo kisik v mišicah do 30 odstotkov, kar bi lahko izboljšalo aerobične sposobnosti. Sposobnost športnih mamic bi lahko poviševali tudi povečane stopnje nekaterih hormonov. Ker so raziskave na tem področju redke, je večina informacij še vedno anekdotične narave.

Danes bi ravnala drugače

Tudi v Sloveniji se je nekaj športnic odločilo za vrnitev na tekmovališča po porodu. Dve sta predstavili svoji izkušnji. Andreja Koblar (na fotografiji), najboljša slovenska biatlonka doslej, bi se danes odločila drugače. Tekmovala je tako med nosečnostjo in po njej, a rezultati nikoli niso bili takšni kot prej, ko je tudi trikrat zmagala na tekmah za svetovni pokal in spadala med najboljše biatlonke sveta. »Mislim, da sem jaz edina, pri kateri teorija o boljših rezultatih med nosečnostjo in po njej ne velja,« se je zasmejala 41-letna nekdanja športnica. S sinom Tjušem v trebuhu je tekmovala na svetovnem prvenstvu leta 2003 v Hanti Mansijsku, čeprav si tega ni želela. »Ko sem šla na svetovno prvenstvo v Hanti Mansijsk, sem že vedela, da sem noseča. Moji dosežki tam niso bili nič posebnega. Na svetovno prvenstvo nisem želela iti, da ne bi škodovala nosečnosti,« je dejala. A zakaj je potem tja odšla? »Recimo, da so me po eni strani prisilili. Ja, so me.« In je odšla v Sibirijo, čeprav je vedela, da ni sposobna doseči vrhunskega rezultata. Vajena je bila boja za najvišje uvrstitve, zato se z mesti okoli tridesetega ni mogla navduševati.

To ni bila edina negativna izkušnja iz tistega obdobja. Med nosečnostjo skorajda ni počivala. Mirovala je le mesec in pol. »Skušala sem izgubiti čim manj stika s snegom. Rodila sem oktobra, februarja sem bila že na tekmah. To je prehitro. Športnica je lahko po porodu uspešnejša, če je njena pot nazaj načrtovana, jaz pa sem se le želela čim prej vrniti. Tako ne gre,« je dejala biatlonka, ki je orala ledino v svetovnem vrhu. Po sinovem rojstvu je imela kup novih obveznosti. S treningov na Pokljuki se je morala vračati domov, medtem ko so druge tekmovalke lahko počivale. »Vse je bilo v redu, dokler nisem omagala. Takrat sem se vprašala, ali sem normalna. Žal mi je, ker sem otroka puščala drugim. To se mu še danes pozna, kajti vseskozi hodi z enega konca na drugega. Ko sem bila drugič noseča, sem veliko bolj uživala in preživela ves čas z otrokom.«

Biatlona danes prav nič ne pogreša, zime ne mara, ampak raje sedi za računalnikom v topli pisarni slovenske vojske in se bolj kot snega veseli poletja. O Pokljuki pa noče niti slišati. »Pokljuka me odbija. Tam gori ni civilizacije. Že med kariero mi je bilo biti tam mučno. Enkrat na leto otroke peljem na tekaške smučke, a nikoli na Pokljuko, temveč v Rateče. Tam je lepše,« je dejala in pristavila, da sta devetletni in petletni sin navdušena hokejista. Kam drugam bi ju lahko odneslo kot v šport, ko pa je njun oče Jernej Koblar nekdanji smučar in trenutno trener na Norveškem, a Koblarjeva pravi: »Usmerjali ju bomo v šport, toda upam, da ne bosta vrhunska športnika.«

Napovedi o koncu kariere so jo motivirale

Medtem ko je Koblarjeva po nosečnosti dosegala bistveno slabše rezultate kot prej, je atletinja Snežana Rodić po rojstvu hčerke Lare napredovala. »Zanosila sem mlada, pri 24 letih. Takoj sem si rekla, da se bom vrnila in nikoli nisem oklevala. Nekateri so dejali, da je z mojo kariero konec, kar me je le še dodatno motiviralo. Tri mesece po porodu sem začela migati. V roku petih, šestih mesecev sem bila spet na isti ravni kot pred porodom. Celotna odsotnost je trajala leto in pol,« je dejala Snežana Rodić. Pred nosečnostjo je njen osebni rekord v troskoku znašal 14,18 metra, danes se lahko pohvali s troskokom, dolgim 14,52 metra. »Premor mi je prišel prav. Ni bilo poškodb, telo se je odpočilo. Prav zato pravijo, da je po porodu športnica boljša in močnejša. Lahko potrdim, da to drži.« Da se je vrnila na atletsko stezo, ji nikoli ni bilo žal. Življenje si je organizirala nekoliko drugače, danes šestletna Lara pa ima nekoliko drugačno otroštvo kot vrstnice. »Lara je šla z menoj vsepovsod. Včasih se sicer med dvema treningoma nisem mogla spočiti, ker Lara ni hotela spati in podobno. A so mi pri tem zelo pomagali starši, ki so jo pazili. Potrebno je bilo le nekoliko več organizacije, a ni bilo preveč zahtevno. Vse se da organizirati.« Lara je tako vse od rojstva živela nomadsko življenje športnika, k čemur je potrebno prišteti še potovanja na Kitajsko k očetu Aleksandru Rodiću, ki tam igra nogomet. »Ko še niti ni shodila, se je že igrala na stadionu v peskovniku. Vseskozi je v športnem ritmu. Ko gre mama na priprave, je vesela, ker ve, da to pomeni, da bova šli v tople kraje. Postala je članica naše ekipe in jo vsi obožujejo,« je še dejala Rodićeva in dodala, da so hčerko že pritegnili različni športi.