Do sobote je bil edini sivolasi predsednik, ki je na športnih prireditvah raje tekmoval, namesto da bi sedel na častni tribuni. Čeprav je Jordan Jovčev že večkrat napovedal konec kariere, je bolgarski telovadec vztrajal vse do svojega 40. leta. Vmes je nastopil na šestih olimpijskih igrah, osvojil več kot dvajset odličij na velikih tekmovanjih, zadnja leta pa je bil sočasno tudi predsednik bolgarske gimnastične zveze.

Ko je pri sedmih letih prvič vstopil v gimnastično telovadnico, je imel pred očmi samo enega idola, Stojana Delčeva, ki je istega leta (1980) postal olimpijski prvak. Načrtno delo in postopno osvajanje gimnastičnih elementov sta bila temelj dolge kariere. Prvič je v članski kategoriji nastopil že leta 1987, torej takrat, ko se nekateri njegovi konkurenti iz zadnjega obdobja še rodili niso.

Po olimpijskih igrah leta 1996 v Atlanti se je Jovčev preselil v Združene države Amerike. Skupaj z ženo Boriano sta si nov dom ustvarila v Detroitu, kjer je našel najboljše pogoje za kariero profesionalnega telovadca. Ko se je rodil sin Jordan mlajši, je bolgarski telovadec v domovino hodil le še za potrebe izbrane vrste.

Do sprememb je prišlo leta 2009. Jovčev je dobil poziv, naj se vrne v Bolgarijo in prevzame nadzor nad bolgarsko gimnastično zvezo. Izziv je sprejel, kar pa ga ni odvrnilo od vrtoglavih salt na parterju in vrtenja na drogih. »Moja največja motivacija je bila, da sem pomagal bolgarski gimnastiki. Brez mene bi imela Bolgarija premalo telovadcev v reprezentanci. Tudi sponzorji so raje vlagali v gimnastiko, če sem tekmoval. Vedno sem bil uspešen in zakaj ne bi nadaljeval nečesa, v čemer sem dober? Nikoli pa tudi nisem ugotovil, kje bi lahko bil še boljši,« je na pol v šali na pol zares dejal Jordan Jovčev. »V zadnjih letih nisem več treniral vse leto. Vadil sem le zadnje tedne pred prvenstvi. Več dela imam kot predsednik. Za dva milijona dolarjev smo prenovili nacionalni gimnastični center. Začeli smo tudi nacionalno selekcioniranje telovadcev in trenerjev.«

Zadnjič je na olimpijskih igrah nastopil lansko poletje v Londonu. Še noben telovadec v zgodovini ni nastopil na šestih igrah, toda Jovčev se je poslovil brez zlatega odličja. To pa ni bila zgolj njegova krivda. Leta 2004 v Atenah je namreč na krogih izvedel najboljšo vajo, a sodniki so zlato kolajno raje podarili domačinu Demosthenesu Tampakosu. Odločilo je zgolj 0,012 točke. Pomagalo ni niti glasno žvižganje gledalcev v dvorani in pritožba bolgarske zveze. Mednarodna gimnastična zveza se je branila, češ da se na oceno drugega telovadca ni mogoče pritožiti.

Jovčev je kariero uradno končal v soboto, dan pred svojim 40. rojstnim dnevom. V Sofiji je pripravil uro in pol dolg šov »My Way« pred 12.500 gledalci, kjer ni manjkalo gimnastike, plesa in žive glasbe. Skozi posamezne točke je bila predstavljena njegova pot, odkar je prvič vstopil v gimnastično dvorano do olimpijskih iger v Londonu. »Ta prireditev je moja zahvala vsem, ki so me podpirali. Kolajne ti prinašajo veselje, a nič se ne more primerjati z ljubeznijo navijačev, ki sem jo prejemal več kot dvajset let.«

Bolgarski novinarji ob njegovem imenu radi dodajajo besedno zvezo »najboljši bolgarski telovadec vseh časov«. Jovčev se s tem ne strinja. »Nikakor. Bolgarija ima več olimpijskih zmagovalcev, kar jaz nisem bil nikoli,« je dejal. »Zadnja leta sem bil zelo utrujen. Dovolj imam neprestanih bolečin, a jih bom verjetno začel pogrešati že kaj kmalu.«

Nov tekmovalen izziv je našel v resničnostih šovih. Spopadel se je z ovirami v japonskem športno-zabavnem tekmovanju Sasuke, ki so ga kasneje preimenovali v Nindža bojevnik. S svojim gimnastičnem znanjem je bil med najboljšimi tekmovalci, a nikoli ni zmagal. »Vedno sem si predstavljal, da sem na cesti, po kateri hočem hoditi čim hitreje,« je dejal Jovčev. Vsem je jasno, da se na tej cesti ne bo ustavil nikoli.