Izbirčnost

Junak na teh straneh že popisane epizode izpred dobrega pol leta je zamenjal mesto bivališča zaradi vonja jetrc, ki so jih sosedje redno in radi cmarili. Ga razumem. Drobovina je tudi podpisanemu neposredna izkušnja s smrtnostjo. Gospa Ana Roš, kuharska mojstrica, ki je v publikaciji Hopla kompetentno spregovorila o teh zadevah, pravi, da gre pri odporu do drobovine prej za ženski kot moški predsodek. Punca v meni jo torej zavrača. Povsem mogoče in za zamisliti se. Glavni adut priljubljenosti Beara Gryllsa, zvezdnika oddaj o načinih preživetja v divjini z naslovi tipa Moški proti divjini, Najslabši scenarij ali Rojeni samopreživljevalec, je vendarle v tem, da v sleherni epizodi pocuza vsebnost črevesja kake živali. In Grylls se mi zdi človek, ki je pripravljen dočakati sleherno prihodnost. Brez skrbi je lahko tudi Joshua Milton Blahyia alias Goli general, dandanes pridigar, še ne tako davno nazaj pa poveljnik zasebne vojske, ki si je kot uvodni ritual pred vstopom v kak obračun v liberijski državljanski vojni rad privoščil surovo srce ali požirkec krvi izbranega otročička. Vrste homo sapiens, da ne bi bilo pomote. Moško? Da bi se jih izognili metki, so to fantje počeli. In če se ozrem nazaj, so bili preroško pomenljivi v tem smislu pravzaprav jackassi. Oni so bili menda prvi, ki so začeli z uveljavljanjem »antipussyjevstva«. V TV-serialu so brcali drug drugega v testise, plavali, grgrali odpadne vode in na številne druge načine promovirali maskularno trdoživost ter stabilnost želodcev pri skrajnih izzivih. In to v časih, ko tako imenovana izbirčnost še ni delovala kot posebno problematična lastnost. Ker dandanes je. Problematizirana značilnost v smislu: »Niso časi, da bi si človek izmišljeval.« S čimer se lahko načeloma strinjam, vendar pa vendarle menim tudi, da velja odločitev o »izbirčnosti« dopuščati volji vsakega posameznika, kajti verjemite mi, da ni bilo bolj travmatične izkušnje, kot ko me je tovarišica Ada pri šolskem kosilu zalotila, da sem odvrgel poln krožnik, mi naložila trojno porcijo in me potem bedeč nad mano silila v hranjenje, da gre predaleč v svojem besu pa dojela šele, ko sem de facto bruhnil. »Ja sam ulični hodač, pusti me da prođem,« se glasi verz s prvega singla Partibrejkers. Samo to. Pusti me, da grem mimo. Ne mi vsiljevati svojih strahov in pusti pri miru moje. Nič drugega. A časi so se spremenili, je v tej veliki noči, kakršna je bila koncert Majk in njegovih Brejkerjev v Cvetličarni minuli petek, javno na odru ugotovil tudi Cane, ko je nekdo vanj zalučal polno pivo, na kar mu je odvrnil: »Zajebi. Zamudil si s tem 20 let.« Resda dolgo ni bilo doživeti, da bi pred dvorano tavali ljudje in spraševali, ali obstaja kaka vstopnica viška. Zaradi velike gneče, v kateri me je občasno popadla paranoja, sem večji del koncerta prebil na varni poziciji v bližini enega od izhodov. Sem pa občasno obiskal prijatelja, ki je zadevo spremljal na klavstrofobičnem balkonu. Ker je ravno tedaj bend spodaj začel igrati neki super komad, sem hotel videti, kaj dogaja v publiki, kar sem pa lahko dogledal samo tako, da sem se približal dvema širšeritnejšima čednostnicama (dekleti na službeni dolžnosti), ki sta kot kip mirno stali ob ograji, tako da se je dogajanje spodaj dalo videti samo skozi prostor med njunima glavama. Poskusil sem torej na tak način ujeti kak prizor spodaj, kar pa je ena razumela, da jo, morebitno Alojzijo, na tak način nadlegujem?! Kar frapantno, moram priznati. Menda se je nekaj podobnega zgodilo nekomu drugemu v bančni vrsti, sem slišal naknadno od znanke. Prav tako frapantno, pa čeprav naj bančna vrsta ne bi bila primerljiva z rock'n'roll koncertom. Ne vem, kaj je ljudem? Pa saj so pravila povsem enostavna. Če imaš težave z vertigom, se pač ne udeležuješ zabav na velikih višinah, če te v to sili službena dolžnost, pa vendarle poskusi zamenjati službo. Ne glede na recesijo.