Fotografija je tisti pravi odtis časa

Travniki so zdaj pozidani s stolpnicami, kopališče je opuščeno, ceste so natrpane z avtomobili. Starejši Ločani ob fotografijah obujajo spomine, mlajšim ni prav jasno, kaj na njih sploh gledajo. Tone Mlakar je star 92 let in je še vedno aktivni član mestnega urbanističnega sveta. Ko sede v avtomobil, pravi, da se počuti 30 let mlajšega. Letos bo pri Mohorjevi družbi izdal monografijo motivov slovenske pokrajine od Soče do Mure. Fotografije o Loki, kakršne ni več, pa je avtor prepustil občini.

Živel sem v lepem okolju, a sem se res moral umakniti. A tudi tukaj mi je lepo. Imam svoj »becirk«, kjer berem, razmišljam, urejam fotografsko gradivo in obujam spomine. V naši stari hiši je zdaj pisarna gradbišča in menza. Hiša se ne bo podrla, lahko bi tam uredili pisarne in garaže, pa občina tega ne želi zagrabiti. So pa rekli, da je hiša nebivalna in tako sem pristal tukaj. Kaj pa morem.

Ja, bil sem begunec, partizan in nato vojni ujetnik. Ujeli so me četniki, bil sem tik pred tem, da me likvidirajo. Potem pa me zagleda srbski četnik in reče, da me pozna. Da mu je moja mama, ko je bil v Poljanski dolini kot mlad vojak jugoslovanske vojske, dajala kruh, ko je bil lačen. Skoraj vsak dan sva skupaj sedela za mizo in se pogovarjala. Ta isti fant mojih let pa me je ujel tam v Trnovskem gozdu. In to me je potem rešilo. Po vojni sem se zapisal umetnosti. Najprej sem risal, potem pa šel na arhitekturo. Fotografija je bila vedno nekje v ozadju.

Čas je lepo tekel in danes se mi zdi, da je šlo za naključja. S prijateljem sva smučala na Komni. Štiri metre snega je bilo. Fantastična kulisa. A rekel sem, fant, tega se ne da narisati. Temu je lahko kos le fotografija. Tako sem se zapisal fotografiji, ki edina lahko reši motiviko. Do filma je bil le še korak. Na stari arhitekturi so bile štiri risalnice. Pri profesorjih Burniku, Plečniku, Ravnikarju in Mihevcu. Nekega dne me je profesor Ravnikar poklical in rekel, da sem dober risar in ali bi se ukvarjal še s filmom. Češ da Slovenija išče mlado filmsko ekipo, ki bi film pravzaprav šele postavila na noge. Do takrat se s to umetnostjo ni bavil nihče! In mene so potem določili za scenografa ter me poslali na študij v Prago.

Kariera v filmu se je malo zameglila. Vse skupaj se je začelo delati projektno, pogodbeno. Ni bilo stalnega zaslužka pa še partija je bila tista, ki je izbirala filmske ekipe. Tudi vleklo me je bolj v arhitekturo. Škofja Loka je stična točka mene in Plečnika. Selški spomenik je risal na moji mizi. Tudi pri meni v pisarni, ko sem že delal v urbanističnem biroju, se je oglasil.

Morda sem v Loko prišel dve leti prepozno. Takrat je veljala neka prometna histerija, da je treba ceste speljati tako, da je skozi vsako vas mogoče voziti sto kilometrov na uro. To je pa greh! Takrat smo nešteto stvari pokvarili, predvsem podeželske idilike. Tudi s tako imenovanimi kitajskimi bloki na Novem svetu. A to je bil oster diktat politike, partije. Risati sem moral po ukazu partijca, ki še srednje šole ni imel... Svobode pri projektiranju na tem področju nismo imeli, malo smo lahko le omilili tiste kitajske srednjeveške projekte. Ponosen pa sem na to, da je iz našega biroja šel le en tak kitajski projekt. Tako da velike škode, kot v drugih mestih, v Loki le nismo naredili. Težko pa je reči, na katere projekte sem ponosen. Avtobusna postaja bi že sodila v ta del pa tudi obnova Sokolskega doma, takrat TVD Partizana. Vesel sem, da sem po eni strani lahko sodeloval pri risanju cerkva v Poljanah in v Dražgošah pa tudi pri projektu postavitve tamkajšnjega spomenika sem sodeloval. V Škofji Loki pa smo morali pogruntati, kam naseliti vse ljudi, ki jih je bilo vedno več tudi zaradi razvoja industrije. Ker nimamo puščav, smo jih morali naseliti na polja. Tako je bilo.

Ja, vidi se, kaj čas naredi v prostoru. Čas in to, da smo ta prostor morali spreminjati. Rojevale so se nove bivalne soseske ena za drugo. Šlo je na hektarje njiv in travnikov tod naokoli. Ja, jaz sem takrat preganjal kmete, mene pa je danes cesta pregnala v naselje, za katero sem sam prepričeval partijske veljake, da je to idealna lega za bolj prestižno naselje, z bližino ceste in mesta na eni strani in čudovitim pogledom na Soro na drugi. Dve leti sem jih prepričeval. No, zdaj pa živim tu!

Že nekaj let se dogaja en velik greh. Škofja Loka ima zdaj že sedem veletrgovin. Tri so povsem odveč. Trgovski centri bodo pogoltnili mesto in njegovo podobo. Odločno sem tudi proti temu, da bi še en trgovski center dobili na mestu zdajšnje tržnice. Pod projektom zanjo je moj podpis, pa vem, da ni idealna, ne bom jokal za njo. A bi se jo dalo tako lepo urediti, ne pa vsega podreti in zgraditi trgovino. Sicer pa o tem, kaj bi spreminjal v Loki, raje ne razmišljam preveč. Zdaj sem čisto v fotografiji in izdelavi te knjige. Spomladi bo prišla na dan! Veste, fotografija je tisti pravi odtis časa. Stavbe se podirajo, pokrajina se spreminja, naselja tudi. Fotografija pa ostane.