In edini način, da to razpravo moderniziramo, je, da – prosto po Beckettu in podmazano z Žižkom – poskusimo znova in spodletimo bolje. Da začnemo sami sebe doživljati kot odrasle, javne in potencialno tudi politične osebe, ki jim participacija v svetu (ali vsaj v državi) pomeni pravico in dolžnost. Da poskušamo kultivirati javni prostor z večjo preciznostjo, večjo diskurzivno benevolentnostjo in da zavrnemo vzorce, ki nam jih vsiljuje dediščina slovenske javne razprave.

Nikomur nočem razlagati, kaj bi se moralo zgoditi ali kako bi morali ravnati, pravim samo, česa bi si osebno želela. In želela bi si, kot je s Kantom v kleti Moderne galerije na prvem zasedanju Nacionalnega sveta za kulturo sklenil Mladen Dolar, da bi si spet drznili misliti. Sicer se utegne zgoditi, da bo namesto nas mislil kdo drug. Pogledi.si