»Cerkveni zvonik je od našega okna oddaljen vsega 20 metrov. Ko zvoni, se že pri zaprtem oknu ni mogoče pogovarjati, kaj šele poleti, ko imamo večinoma odprta okna. Če gledaš televizijo, poslušaš radio ali počneš kar koli, se med zvonjenjem svet ustavi. Vse je na pavzi. Nič ne moreš. Niti misliti ne moreš zraven,« pove Leo Novak, ki živi v stanovanjskem bloku v neposredni bližini bežigrajske cerkve sv. Cirila in Metoda.
Še posebno pa zvonjenje preklinja zaradi psa. Ta se vsakič, ko zazvoni, tako ustraši, da začne cviliti in tuliti. »Lastniki psov se okoli novega leta pritožujejo zaradi petard. Naš pes pa zaradi cerkvenega hrupa trpi vsak dan,« poudari Novak in nadaljuje: »Prvič zvoni okoli sedmih zjutraj. Če si rahlega spanca, te nabijanje zvonov vsako jutro zbudi, in težko je nazaj zaspati. Sploh pa je težko ljudem, ki delajo ponoči. Dejstvo je, da nimajo vsi ljudje enakega bioritma.«
Hrup je vsak nezaželen zvok – tudi zvonjenje
Naš sogovornik opozarja, da je zvonjenje na vsiljiv način postalo »družbeno sprejemljivo«, po drugi strani pa meni, da bi kot po tekočem traku deževale pritožbe, če bi sam šestkrat na dan vadil na svoji kitari – četudi desetkrat tiše od cerkvenih zvonov. Zanimivo pa je še eno Novakovo empirično dognanje: »Nestrpneži se že vnaprej pritožujejo zaradi džamije in domnevno neprijetnih zvokov, ki naj bi prihajali iz minareta. Ko sem bil v Sarajevu, sem živel čisto zraven džamije. Iz prve roke lahko potrdim, da je mujezinov poziv na molitev veliko bolj sproščujoč kot nabijanje cerkvenih zvonov.«
Hrup je po definiciji vsak nezaželen zvok, pravi dr. Ferdinand Deželak z zavoda za varstvo pri delu. »Če vzamemo za primer disko glasbo: za mladino, ki pleše v disku, je glasbena podlaga zaželen zvok. Za soseda, ki mora to glasbo poslušati praktično pod prisilo, pa je to nezaželen zvok – dejansko je zanj to hrup. Podobno je s cerkvenim zvonjenjem. Na tem mestu je pomembno tudi versko prepričanje: globoko vernega človeka bližina zvonika ponavadi ne moti, medtem ko je za politično drugače mislečega ravno nasprotno. Dejstvo pa je, da imamo ušesa prav vsi in da zdravje oziroma naše slušne organe preglasen zvok ogroža,« je jasen dr. Deželak, ki hkrati pritrjuje, da lahko zaradi čezmernega hrupa govorimo o degradaciji bivalnega okolja.
Preberite še: Z zvonjenjem Cerkev le markira svoj teritorij
A težava nastopi, ko zdravih ušes želeč posameznik – ali pa tak, ki ga preglasno oglašanje cerkvenih zvonov moti iz drugih vzrokov – svoje tegobe zaupa pristojnim organom – policiji ali inšpekciji. Oboji namreč pravijo, da imajo pri tem zvezane roke, saj cerkveno zvonjenje po uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, ki je začela veljati s 1. januarjem 2006, ni več opredeljeno kot vir hrupa.
Ali okoljski inšpektorji sploh poznajo zakonodajo?
Na Inšpektoratu RS za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje trdijo, da zvonjenje cerkvenih zvonov – ne glede na njihovo glasnost – ne more pomeniti kršitve določb uredbe. »To prav tako velja za vse druge verske objekte, v katerih pri izvajanju verskih obredov morebiti prihaja do emisij zvoka v okolje,« so še pojasnili na pristojnem inšpektoratu.
Medtem ko policija in inšpekcija za razrešitev tovrstnih težav priporočata prijazen klepet z župnikom oziroma – drugače povedano – da nam pri tem lahko pomaga le bog, se dr. Deželak s tem ne strinja. Poudarja, da v omenjeni uredbi zvonjenje resda ni eksplicitno definirano kot vir hrupa, a ta uredba in vsi pravilniki o monitoringu hrupa se po njegovem trdnem prepričanju sklicujejo na mednarodne standarde ISO. »Ti standardi (ISO 1996) pa obravnavajo tudi zvon kot vir hrupa – v poglavju impulzni hrup je namreč navedeno tudi zvonjenje zvonov. Posredno je torej zvonjenje kot vir hrupa navedeno tudi v naši zakonodaji. Ker je naša vlada sprejela predpise, ki so implementirali mednarodne predpise ISO, pomeni, da jih moramo upoštevati in spoštovati,« meni dr. Deželak.
Na vprašanje, zakaj torej pristojni inšpektorji ne odreagirajo, dr. Deželak odgovarja, da verjetno zato, ker na določenih inšpektorskih enotah te problematike niti ne poznajo dovolj dobro. »Okoljski inšpektorji se ne ukvarjajo samo s hrupom, ampak z najrazličnejšimi vzroki onesnaževanja. Samo na področju hrupa imamo cel kup hrupnih virov, zato je iluzorno pričakovati od vsakega inšpektorja, da bo poznal vse detajle. Morda velja ob pritožbi pristojnega inšpektorja opozoriti na standarde ISO,« apelira dr. Deželak.
Z novo uredbo naredili tri korake nazaj
Profesor dr. Mirko Čudina se strinja s stanovskim kolegom, poudarja pa, da nobeden od akreditiranih laboratorijev tega ne bo storil, ker v uredbi o mejnih vrednostih kazalnikov hrupa v okolju pač izrecno ne piše – kot je pisalo v prejšnji! – da je lahko zvonjenje tudi vir hrupa. »To je pravno vprašanje, kot v mnogih drugih primerih, ko trije pravniki isti zakon razlagajo na tri poponoma različne načine. Načeloma lahko prebivalci s pomočjo sodnega izvedenca iztožijo zadevo pred sodiščem, saj tudi drugi glasbeni inštrumenti, ki proizvajajo glasbo, ne smejo presegati dovoljenih mejnih vrednosti. Je pa res, da so glasbene prireditve navedene v pravilniku, medtem ko zvonovi niso,« opozarja dr. Čudina.
Sam se sicer nad aktualno uredbo zgraža, saj meni, da smo z njenim sprejetjem v Sloveniji namesto koraka naprej naredili kar nekaj korakov nazaj. »Namesto da bi dvigovali standarde in skrbeli za višjo kakovost življenja, ga zavestno poslabšujemo,« poudarja.
