Oba, tako predsednik vlade kot zunanji minister, sta ocenila njuno novo razmerje, Janez Janša ob akademiji, posvečeni obletnici vladajoče stranke, Karl Erjavec na konferenci za medije. Prvi pravi, da se je s predsednikom vlade sosednje Hrvaške Zoranom Milanovićem dogovoril za zagotovitev kontinuitete pogajanj in da sta imenovala svoja pooblaščenca, ki naj dokončata vse pogoje za zaključno srečanje. Janša je tudi dodal, da ne gre za odvzem pooblastil zunanjemu ministru, saj potrebuje vsak predstavnik države ob vsebinskih srečanjih s svojimi tujimi kolegi posebno odobritev vlade. In tudi, da so tisti, ki zapuščajo vlado, težko kredibilni pogajalci.
Drugi, Erjavec, je povedal, da bi prav na dan, ko sporoča javnosti svoje razloge (bilo je v torek, 19. februarja), moral biti v Zagrebu na zaključnih pogovorih s kolegico dr. Vesno Pusić, kjer bi lahko dogovor celo parafirala in s tem omogočila, da bi državni zbor 6. marca ratificiral hrvaški pridružitveni sporazum. In tudi on dodal, da bo v petek podal odstopno izjavo.
Formalno ni odločitvi predsednika vlade očitati več od tega, da bi lahko prenos pooblastil opravil vsaj kar zadeva mednarodno zainteresirano javnost tiše ali celo v soglasju z odstopajočim ministrom Erjavcem. Zunanjepolitičnih posledic trenutno dejstvo prenosa pooblastil namreč nima. Predsednik vlade, ki je organ mednarodnega komuniciranja, ima vsa pooblastila, da zaključi pogajalski proces.
Hrvaški zadržki
Pogajanja s sosednjo Hrvaško, največkrat razdeljena na tri velike sklope odprta in nerešena mejna vprašanja, vprašanja, povezana z jedrsko elektrarno Krško, ter občutljivo temo deviznih varčevalcev zagrebške podružnice Ljubljanske banke je določil pokojni predsednik vlade dr. Janez Drnovšek. Pač v skladu s svojo državniško maksimo, da samo država, ki je sposobna najti rešitve za svoje politične, razvojne in socialne dileme in je notranje urejena, lahko enakopravno sodeluje pri rešitvi velikih evropskih ali svetovnih vprašanj. Zato je vedel, da mora Slovenija rešiti odprta vprašanja predvsem s sosednjimi državami. Slovenija je bila država, ki uspešno in pragmatično rešuje svoj razvoj. Prav to je bil razlog takšnemu zanimanju za mnenja naše države predvsem glede razmer v regiji. Pa ne mislim samo na pogoste obiske v evropskih in svetovnih prestolnicah, temveč bolj na one nemalokrat javnosti zakrite dogodke, ki pa so bili izvrsten pokazatelj zanimanja za naše argumente ali pojasnila. Morda samo dve ilustraciji. Leta 1995 je Drnovšek potoval preko Strasbourga in Frankfurta na Kitajsko. Preko Strasbourga zato, ker je imel nastop v evropskem parlamentu. Zvečer smo odšli na večerjo, sami, v eno izmed restavracij. Predsednik evropskega parlamenta in predsedujoči evropskega sveta sta se pridružila. Želela sta premierjevo mnenje o razmerah na Balkanu in slovenskih namerah glede članstva v Evropski uniji. Podobno kot v teh istih letih, ko je španski predsednik vlade na pogovor z Drnovškom povabil večino največjih lastnikov kapitala svoje države, da bi jim odgovarjal na vprašanja možnih naložbenih politik v regiji.
Torej tudi vsebinsko ni mogoče oporekati Janševi odločitvi o prenosu pogajalskih pooblastil na premierjevega pooblaščenca, saj je dejansko pogajanja s sosednjo Hrvaško vedno vodil predsednik vlade. No, ponovno dodam, da bi lahko bil ta postopek izpeljan dosti bolj prijazno ali celo skupaj z odhajajočim ministrom Erjavcem. Pa ni bil. Toda to ne spreminja vsebinske ocene. Razen morda v eni točki. Pa se k temu vrnemo malo kasneje.
Pogajanja o Ljubljanski banki Zagreb so se dejansko začela v drugi polovici devetdesetih let. Konec avgusta 1998 je takratni zunanji minister dr. Boris Frlec, pripravljen in s ključnimi vprašanji napisanimi z nadvse drobno pisavo, poročal Drnovšku o sestanku, ki sta ga imela s takratnim gospodarskim ministrom Dragonjo s svojima hrvaškima kolegoma Granićem in Porgesom, tudi o Ljubljanski banki. Prvič je bilo omenjeno, da bo glede banke najverjetneje potrebna pomoč tretjega in da bi morala finančna ministra pripraviti predlog pogojev za svetovanje oziroma arbitražo. Zato je Drnovšek ob takratnem obisku Washingtona govoril tudi z direktorjem IMF Michaelom Camdessusom o tem, ali bi bil pripravljen pri tem sodelovati. Odgovor je bil pozitiven.
Marca naslednjega leta sta se predsednika obeh vlad hrvaško je takrat vodil ugledni Zlatko Mateša že dogovorila, da bosta državi za pomoč glede podružnice Ljubljanske banke zaprosili Mednarodni denarni sklad. Ta naj bi dal nezavezujoče mnenje, vendar se je že dalo slutiti oklevanja sosednje države pri takšnem dogovoru. In res, Slovenija je IMF posredovala potrebne dokumente, torej dogovorjena izhodišča, Hrvaška nikoli.
Pa se je zgodil nov obrat. Konec junija 2001 je bil podpisan dunajski sporazum o nasledstvu SFRJ, ki je po zapletenih pogajanjih in Drnovškovem vztrajanju pri takšni rešitvi določil, da se vprašanje nerešenih deviznih vlog rešuje s pogajanji v okviru baselske banke za mednarodne poravnave. Prav zaradi spora o takšni rešitvi je dr. Miran Mejak, ki je vodil našo delegacijo, zapustil pogajanja in se vrnil šele po zagotovilu predsedujočega, da je formulacija o baselski banki sprejeta. To skoraj triurno merjenje pogajalskih moči je bilo tudi razlog, da zunanji minister dr. Dimitrij Rupel in njegov šef kabineta, naš sedanji veleposlanik v Rimu Iztok Mirošič, nista hotela pristati na Dunaju in sta se (ne spomnim se natančno) enkrat ali dvakrat obrnila nazaj proti brniškemu letališču.
Pet let kasneje, prve dni novembra 2006, je Drnovšek, tedaj predsednik države, po zagrebškem srečanju s hrvaškim predsednikom Stipetom Mesičem ocenil, da rešitev vprašanja varčevalcev ponovno stoji na mestu in da ima vtis, kot da so pričakovali drugačno razsodbo sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, ki pa je prav tiste dni zavrnilo tožbe treh hrvaških varčevalcev. Pokojni predsednik je bil prepričan, da je morda prav »sedaj čas za novo poglavje«. Formuliral je novo idejo, pravzaprav novo možnost, da bi se obveznost do hrvaških varčevalcev pokrila s terjatvami stare Ljubljanske banke Zagreb, ki so aktualne. Zato je Mesiću ponovno predlagal sestanek finančnih ministrov in guvernerjev obeh držav, da bi določili blokade, ki zavirajo ta proces, in omogočili, da bi se obveznosti lahko pokrivale iz terjatev, ki jih ima Ljubljanska banka Zagreb odprte. Potrebno bi bilo zelo malo banka bi morala dobiti dovoljenje za delo.
Znotraj tega sta kot premierja rešitve iskala tudi Janša in za njim Pahor, ter sedaj ponovno Janša.
Tesni datumi
Očitno smo pred rešitvijo, ki bo sklenila dvajsetletni pogajalski krog. Na posvetu pri predsedniku države Borutu Pahorju so se predsedniki vseh parlamentarnih strank strinjali in obvezali, da je treba hrvaški pridružitveni sporazum v potrebnih in določenih časovnih rokih potrditi v državnem zboru.
Predsednik vlade je s prenosom pooblastil z zunanjega ministra Erjavca na svojega pooblaščenca, državnega sekretarja v svojem kabinetu, Toneta Kajzerja, prevzel odgovornost ne samo za sprejetje dogovora o tem tako občutljivem vprašanju, temveč tudi odgovornost, da bo ratifikacijo sporazuma o vstopu Hrvaške v EU spravil skozi parlamentarno odločanje.
Erjavec je na svoji tiskovni konferenci omenjal dva datuma, torek, 19. februarja, ko naj bi s Pusićevo pripravila dokument in ga parafirala, ter 6. marec, ko naj bi državni zbor ratificiral pridružitveni sporazum. Odhajajoči minister ju očitno ni navajal po naključju, a oba roka sta zdaj že neaktualna.
Janša je napovedal svoje srečanje z Milanovićem za 10. marec, ko bodo roki, potrebni za ratifikacijo hrvaškega sporazuma, nadvse in nevarno blizu. Tu pa lahko postane tudi prenos pooblastil problematičen. Če sporazuma ne bomo, zaradi kakršnegakoli zapleta v parlamentu, ratificirali pravočasno, potem bo imela ta, recimo ji operativna odločitev, odmevna v notranji politiki, zunanjepolitične posledice.