Toliko o ljubezni do domovine, ki se konča takoj, ko je treba nekaj malega zaslužiti, pa čeprav ljubezen do tujine športnikom (in drugim) narekuje tudi drugačne življenjske navade. Navade? Ja. Menda ne verjamete, da profesionalnim teniškim igralkam v Arabskih emiratih dovolijo, da se po deželi sprehajajo v kratkih teniških krilih. Tovrstne davčne igre športnikov seveda niso nič novega. Se spomnite, kje so na doping testih ujeli Jolando Čeplak? V njenem stanovanju v Monte Carlu. V Sloveniji je mnogo krajev, ki so lepši od kneževine, a davki so na Azurni obali precej nižji kot pri nas. Na žalost običajni državljani nimamo možnosti, da bi jo kar pobrisali v tujino. Tujina potrebuje inženirje, inovatorje, visoko kvalificirane delavce, a tudi snažilke, natakarje, fizične delavce in športnike. Poleg bega možganov in bega fizikalcev beležimo tudi beg mišic. Je pa vprašanje, ali se to ne dogaja tudi zato, ker naša družba »proizvaja« preveč športnikov. Trenutno imamo v naši državi okoli 10.000 registriranih športnikov, od tega jih je 5481 tudi kategoriziranih, kar pomeni, da so v svoji kategoriji v svoji športni disciplini dosegli rezultate na svetovni ali mednarodni ravni, da so vsaj državni prvaki in da so visoko perspektivni. V te tekmovalce država in podjetja vlagajo veliko denarja, vprašanje pa je, kaj ji bodo športniki lahko vrnili.

In na kakšen način… Slovenska produkcija v ekipnih športih je res velika, slovenski košarkarji, hokejisti, nogometaši, rokometaši, v zadnjem času pa tudi odbojkarji igrajo za velike klube v tujini. Športni gastarbajterji, ki jih kliče tujina, ker zanje doma ni dovolj pravega kruha, v številkah kategoriziranih športnikov, ki smo jih omenili, niso zajeti, kar pojasnjuje, zakaj postajajo slovenska ekipna prvenstva vse bolj nekakovostna in dolgočasna. Imamo dobre nogometaše, nogometno prvenstvo, ki je v normalnih državah kriterij za visok športni standard, pa je v naših krajih na meji amaterskega. Imamo sijajne košarkarje, naše košarkarsko prvenstvo pa je skoraj nesmiselno – v Jadranski ligi sta naša kluba vse bolj uboga. Najhuje je s hokejem na ledu, kjer naša reprezentanca postaja vse močnejša, v Sloveniji pa ima samo še en klub, pa še ta bolj redko zmaguje v avstrijski ligi. Lahko bi rekli, da so naši športniki vse boljši, število medalj in uspehov z velikih prizorišč to dokazuje, šport v Sloveniji pa postaja nezanimiv in nekvaliteten.

Industrija športa, ki smo jo ustvarili, ponuja nove in nove zvezdnike, ki jih poleg pokroviteljev pokriva tudi država s službami, za mlajše so organizirane tudi štipendije. Sistem omogoča razvoj tako vrhunskih športnikov, kot so Goran Dragić, Anže Kopitar, skakalci na smučeh in Tina Maze. Družba jim je omogočila napredek, oni pa družbi vračajo s promocijo države. Dokler so to seveda pripravljeni početi. Že pri naših teniških zvezdnicah smo ugotovili, da jih ta del športnega posla ne zanima, mnogi pa menijo, da se tudi drugi naši veliki športniki s promocijo domovine ne ukvarjajo prav aktivno. Pri Tini Maze, ki naj bi letos skupaj s sponzorskimi nagradami in nagradami za uvrstitve na tekmovanjih zaslužila že več kot dva milijona švicarskih frankov, ima človek včasih občutek, da se je s svojim italijanskim spremljevalcem že povsem obrnila proti Italiji. Pri tem pa še vedno dobiva ogromen del denarja iz vreče slovenske smučarske zveze. Massi in Mazejeva bosta z njeno smučarsko kariero zaslužila milijone, vrnila pa bosta s promocijo Slovenije. Na žalost se promocija v športu vse bolj meri navznoter. Športniki promovirajo našo državo našim državljanom za državni denar. Drugače rečeno, koga na Norveškem ali v Ukrajini zanima, koliko podaj je zabeležil Goran Dragić. Samo navijače Phoenix Suns in Slovence. Po drugi strani pa je tako, da še tiste nekaj morebitne pozitivne pozornosti, ki jo tujina posveča posameznemu športniku, hitro izniči napaka športnika. V takih primerih je težko reči, da je uporaba prepovedanih sredstev, po čemer je najbolj znana Jolanda Čeplak, dobra promocija za Slovenijo, še težje pa je v kategorijo dobre promocije umestiti stavniško afero, v kateri so bili udeleženi naši rokometaši na začasnem delu v Franciji. In če se spomnimo tandema Maze-Massi. Massijevo repenčenje in njegova pregovorna prepirljivost, da o fašističnem zmerjanju niti ne govorimo, gotovo nista kaka prvovrstna promocija Slovenije.