V moji objavi z naslovom »Nemoč formalne demokracije in Univerza na Primorskem« z dne 26. januarja, kjer analiziram alarmantne razmere na UP, sem se trudil biti kar se da jasen. Toda naj bodo argumenti v nekem članku še tako precizno izdelani, ostajajo brez priznanja nekoga drugega zgolj enostranska teza. Odziv dr. Drevenška je s tega vidika dobrodošla potrditev pravilnosti vseh mojih navedb. Seveda bi bilo naivno pričakovati, da nekdo, ki je bil izpostavljen kritiki, prostodušno pritrdi članku. To je pač storil nehote. Njegova argumentativna strategija ustreza reakciji, ki jo Hegel duhovito opisuje takole: ko stranka zasači goljufivo branjevko pri nečednosti, se iz ženice nemudoma usuje protinapad: »Vi pa bodite tiho, saj je že vaš ded lagal in vaša teta je počela to-in-ono...« Dr. Drevenšek mrzlično navaja, da je bilo prej na fakulteti vse narobe. V namen miselnega poskusa lahko vse navedeno priznam! Toda, ali to v čem spremeni nedopustnost nedemokratičnih praks na UP? Ali je zaradi tega katera koli odločitev rektorja postala legalna? Nekoč je nekdo rekel, ne prepirajte se z menoj, raje poslušajte moje argumente.
Obramba nezakonitosti, ki gradi na dokazovanju, da obstaja še večje zlo, vodi v slepo ulico in se lahko konča le z razglasitvijo protislovnega uspeha »tu ni več ljudožercev, saj smo zadnjega požrli včeraj«. Skratka, tudi če bi na fakulteti dejansko obstajalo leglo neštetih nezakonitosti, to ni legitimacija teptanja prava in demokracije, saj s tem ustvarjamo tisto, kar želimo napasti. Toda v skoraj letu dni, kolikor že traja poseg v avtonomijo fakultete, napak ni potrdil niti en zaključen postopek. Najmanj, kar bi bilo pričakovati, je, da se bo s koncem odtekanja stotisočev evrov v »zasebne žepe« uredila finančna situacija. Glede na to, da bilanca govori drugače, se vsiljuje dilema: ali se sedaj polni kak drug žep ali pa prej ni bilo nič narobe.
Vse, kar dr. Drevenšek navaja v svojem odzivu, je mogočna upodoba odsotnosti kakršnega koli argumenta, s čimer nehote pritrjuje vsemu, kar sem zapisal. Kako uničujoča bi bila za moj članek npr. čisto kratka navedba pravnega vira, ki dopušča, da je lahko dekan fakultete kdorkoli pač, tudi dr. Drevenšek. Ali kratek demanti, da pri odvzemu ogromnega dela sredstev inštitutu ZRS ne gre za akademsko tatvino, pač pa za dogovorjeno rekonstrukcijo raziskovalne strategije. Ali navedba predmeta, katerega nosilec je bil dr. Drevenšek ob kandidaturi za dekana, s čimer bi bila le-ta zakonita.
Dr. Drevenšek v odgovoru navaja, da smo se ga senatorji »želeli čim prej znebiti«. To seveda drži. Pozabil pa je omeniti, da smo pri tem opravljali delo nekoga drugega – pravzaprav njegovo. Prva naloga vršilca dolžnosti je čimprejšnja zagotovitev rednega vodstva. Namesto tega smo bili priča nizu poniglavih manevrov, s katerimi se je naredilo vse, da se blokirajo že razpisane redne volitve novega vodstva. Posledično se je njegov mandat uspešno podaljševal v nedogled.
Izpostavljanje pravice rektorja, da intervenira v primeru suma nepravilnosti, je trkanje na odprta vrata. Temu ni nikoli nihče nasprotoval. Univerza bo dekanji FHŠ in direktorju ZRS v sodnih postopkih dokazala nepravilnosti, če je do njih prišlo, pri čemer se bosta sama najbolj kompetentno zagovarjala. Za to ne potrebujeta podpore nikogar. Toda težko je razumeti, zakaj odstavitvi sporne osebe sledi protizakonita nastavitev rektorju lojalnih oseb, ki blokirajo redno delovanje institucije. Na FHŠ bi imeli novega dekana izvoljenega že 6. junija 2012, če ne bi dal rektor preklicati volitev, meneč, da so »odvečne in same sebi namen«.
Če univerza očitkov o nepravilnostih ne more podpreti z niti enim meritorno zaključenim postopkom, pa pravnomočna sodba z dne 9. julija 2012 dokazuje, da je bila blokada volitev samovoljna in nezakonita. Namesto da bi sodbo spoštoval, je dr. Drevenšek takoj zatem še enkrat prepovedal volitve, pri čemer je razloge potegnil iz klobuka, češ da se je postopek začel 6 mesecev in pol namesto 6 mesecev pred iztekom mandata. Motiv je postal bolj razumljiv, ko je dr. Drevenšek razpisal svoje volitve, na katerih je za dekana kandidiral tudi – on sam! Podobno je na ZRS, kjer je proti volji institucije nastavljeni vršilec dolžnosti javno zagotavljal, da funkcijo prevzema za najkrajši možen čas, danes pa že kandidira za direktorja. Dr. Drevenšek je na volitvah za dekana pogorel s plebiscitarnim rezultatom. Toda tudi največji optimisti niso dvomili, da bo oktroirana oblast skušala volitve izigrati. Sedaj se govori, da bodo volitve preklicane in ponovljene, pri čemer bo na njih namesto dr. Drevenška kandidiral nekdo drug, ki bo dosegel boljši uspeh. Morda tudi to ne bodo zadnje volitve. Lahko le upamo, da bodo prihajajoče »družbene spremembe« čim prej dosege tudi UP in vzpostavile stanje, ki ga imajo drugod za samoumevnega.
Ko dr. Drevenšek omeni odpuščanje »premalo vdanih«, se zdi, kot da opisuje dogodke, ki so se zgodili pod njegovim vodenjem. Jeseni je bil odpuščen ugledni in mednarodno priznani profesor, ki je kot predsednik akademskega zbora zagotavljal edino mesto na fakulteti, kjer je bilo možno o razmerah na njej javno razpravljati. Hkrati se je dr. Drevenšek odločil za novo zaposlitev. Pridružil se nam je predavatelj, ki je aktivno agitiral in pozival študente, naj se ne(!) vpišejo na fakulteto, na kateri je zdaj sam zaposlen. Tudi sicer je strategijo privabljanja novih študentov težko razumeti. Na informativni dan je bil na spletni strani fakultete objavljen nagovor dr. Drevenška, v katerem izpostavlja, da fakulteta ne bo ukinjena. Kakšen učinek ima takšno sporočilo na nekoga, ki razmišlja o vpisu na fakulteto, si ni težko zamisliti. Približno takega, kot če bi v turističnem prospektu pisalo, da v hotelu ne bo zmanjkalo hrane, da vas v mestu ne bodo oropali itd.
Poleg vsega je dr. Drevenšek v svojem odgovoru naredil še dve formalni napaki. Če ga skrbijo »nagrabljeni privilegiji«, se je obrnil na napačno osebo (podpisani sem ob dvanajstih letih delovne dobe in kljub nazivu izr. prof. že leta prikovan v 42. plačilni razred). Če pa naj bo njegov prispevek odgovor na analizo nedemokratičnih praks vodstva UP, bi namesto njega moral odgovoriti nekdo drug, vodstvo univerze. Beremo, da smo želeli rektorja dr. Dragana Marušiča »čim hitreje odstaviti«. Ta ocena nam pripisuje večjo moč, kot jo skupina ljudi, ki se zavzema zakonitost, sploh lahko ima. Zato tudi njegovega odhoda ne moremo preprečiti. Nedavni dogodki so slovensko demokratično kulturo razklali na dvoje. Danes preprosto niso več sprejemljivi pojavi, ki so še včeraj bili. Dejstvo je, da vlada ničelna toleranca do kršitev načela pravne države, ki jo izreka ponarodeli »gotof je«!
IZR. PROF. ROK SVETLIČ