Študent naj ne bo, 3.

V vašem odgovoru na moj uvodnik (Objektiv, 9. februarja 2013) ste navedli toliko neresničnih in neutemeljenih obdolžitev, da se resno sprašujem, ali ste moj uvodnik sploh prebrali ali pa vam je kdo o njem le poročal. Da bi zapisano tako zelo narobe razumeli, nekako ne morem verjeti.

Zapisali ste: »Prvo, kar mi je prišlo na pamet, je njena trditev (podčrtala R. I.), da v Sloveniji potrebujemo humanistične študije, in resnično, ne samo kot redni študij, ampak tudi kot študij ob delu, torej ne samo za mlade, ampak tudi za nekoliko starejše, že zaposlene.« Sprašujem se, kje pri Bogu ste v mojem uvodniku našli to mojo domnevno trditev. Nikjer, v prav nobenem stavku se ne izrekam o tem, ali potrebujemo humanistične študije kot redni študij ali kot študij ob delu ali oboje. Če ne verjamete, si uvodnik preberite še enkrat. Tudi diplomante humanističnih in družbenih ved sem omenila zgolj v enem stavku. Zapisala sem: »Poenostavljene diagnoze družbenih problemov, ki ne upoštevajo razlik med simptomi in vzroki, so pravzaprav najbolj nazoren dokaz, kako zelo potrebujemo diplomante humanističnih in družbenih ved. Očitno le ti vedo, da je pravilnost rešitve odvisna najprej od pravilno prepoznanega problema, v vsej njegovi kompleksnosti.« Menim, da je stavek dovolj jasen vsakomur.

Očitate mi, da sem si izmislila, da so za vas rešitve za probleme našega visokošolskega sistema osupljivo preproste, ker besede »osupljivo« niste nikjer uporabili. Tudi tu me neutemeljeno obdolžujete. Prav nikjer nisem napisala, da ste vi trdili, da so rešitve za probleme našega visokošolskega sistema osupljivo preproste, in pri tem uporabili besedo osupljivo. Sem pa iz vaših navedb (logično) sklepala in oblikovala sklep, da tako mislite. Sklep je morebiti slabo utemeljen, ne more pa biti izmišljen. V svojem uvodniku ste namreč najprej navedli probleme visokega šolstva, zame očitno veliko bolj kompleksne kot za vas, in nato zapisali, citiram: »Kje so torej rešitve? Zelo preprosto! Treba je narediti samo tri stvari (podčrtala R. I.).« Ali sem imela osnovo za svojo trditev, da so za vas rešitve osupljivo preproste, prepuščam v presojo bralcem.

Namerno ali zgolj po nerodnosti bralce zavajate s trditvijo, da sem zapisala, da so vaši predlogi uničujoči in škodljivi. Napisala sem nekaj drugega: da so predlagane rešitve lahko uničujoče in škodljive, in kot ilustracijo za to navedla letošnji razpis vpisnih mest v visokem šolstvu.

Prav tako mi po nemarnem očitate, da sem vam na podlagi navedbe v uvodniku pripisala, da za vas javna služba ni delo. Dr. Tušek, stavek bi morali prebrati do konca. Iz vaše trditve, da je treba dijake spodbujati k zavesti, »da morajo za svojo bodočnost skrbeti sami s svojim delom in ne s službo v javnem sektorju«, sem namreč sklepala nekaj drugega: da za vas služba v javnem sektorju ni delo, s katerim bi mladi poskrbeli za svojo bodočnost in bodočnost družbe. Z drugimi besedami: očitala sem vam podcenjujoč odnos do službovanja v javnem sektorju, ki je tako pogosto razumljen zgolj kot pijavka na koži shiranega gospodarstva. Sama sicer nimam prav nič proti temu, da mlade v šolah spodbujajo in učijo, kako ustanoviti in voditi lastno podjetje oziroma kako na noge postaviti lasten posel s »svojim delom«, kot temu pravite vi.

Na vaše vprašanje, ali je normalno, da (citiram) »šolski oziroma politični oblastniki niso znali in verjetno še ne znajo izračunati, koliko zdravnikov, rentgenologov, zobozdravnikov, upravnih delavcev z visoko izobrazbo, medicinskih sester in tako dalje bomo v Sloveniji potrebovali naslednje leto ali čez pet let«, očitno odgovarjava različno. Po mojem mnenju – in tudi po mnenju nekaterih uglednih strokovnjakov – je v našem nepredvidljivem, hitro se spreminjajočem se svetu zelo težko pravilno napovedati, katere poklicne profile bomo potrebovali čez štiri, pet ali več let. Leta 2008 jih zagotovo ni bilo prav veliko, ki bi si upali napovedati tako hudo krizo s tako radikalnimi rezi v javnem sektorju in pravilno napovedati, koliko upravnih delavcev, na primer, bomo zaposlili leta 2013. Dopuščam, da se motim, in da bi bilo mogoče v večji meri usklajevati prihodnje število diplomantov z delovnimi mesti, ki jim bodo voljo. A v preteklosti se takšna načrtovanja praviloma niso izšla. Vaša misel, da sem s tem svojim dvomom spet pokazala svojo ne ravno pozitivno stran, pa je zgolj žaljiva.

Zapisali ste: »Če bi upoštevala kodeks novinarstva, bi objavila celoten moj uvodnik, da bi bralci lahko prebrali celoto in ne samo iz konteksta iztrgane izvlečke.« Kodeks novinarstva – predvidevam, da imate v mislih Kodeks novinarjev Slovenije – nas novinarjev nikjer ne zavezuje, da moramo prispevke, ki jih kritiziramo, objavljati v celoti. Navedla sem vir vašega prispevka (revijo Ventil) in zelo korektno povzela vaše misli. Če mislite, da nisem, bi morali to utemeljiti. Namesto tega ste raje navrgli pavšalen očitek in mimogrede še pokazali, da novinarskega kodeksa ne poznate. Si predstavljate, da bi se jaz tako lahkotno spravila na vašo strokovnost?

Vaša pojasnila o tem, koliko univerzitetnih diplomiranih inženirjev strojništva izmed 148 prijavljenih na zavodu za zaposlovanje je starejših od 50 let in zakaj so prijavljeni na zavodu (ker so propadla njihova podjetja, ker čakajo na upokojitev), so dobrodošla. Prav tako vaši podatki o tem, da mladih diplomantov strojništva skoraj ni na čakanju za zaposlitev. O tem kot profesor strojništva zagotovo veste več od mene. Zakaj sem ravnala nedobronamerno, ker sem predstavila nekaj svežih statističnih podatkov, veste le vi. S podatki zavoda za zaposlovanje, ki razkrivajo, da službo išče tudi lepo število tehnikov, sem navsezadnje zgolj podkrepila misel, da ne drži »samoumevna« predpostavka, da nezaposlenih »tehnikov« ni. So, tako kot so nezaposleni zgodovinarji ali pedagogi. Če med nezaposlenimi inženirji ni mladih, je seveda razveseljivo. Upam, da se vsaj v tej točki strinjava.

S spoštovanjem.