V nebotičnik se že selijo

Ljubljana, 4. februarja. V nebotičniku je že vse polno življenja, zakaj 1. februarja so se pričeli stanovalci že seliti vanj, da mrgoli ljudi po velikanskih stopnicah. Do njih prideš skozi velikanska vrata v Gajevi ulici, ob oglu Tyrševe ceste, kjer se ti odpre vsa s črnim podpeškim kamnom obložena veža. Ker nimamo še slike, veže ne bomo opisovali, pač pa povemo, da temno steno poživlja velik zlat napis ter 4 bronaste glave, delo kiparja Frana Goršeta, ki predočujejo stare zavarovance Pokojninskega zavoda. Vse 4 glave so (…) v strogo klasičnem slogu z votlimi očmi, ker gre le za dekorativno alegorijo. Tudi svetilniki v kamniti steni bodo v okras mirno dostojanstvene veže, odkoder se nad nekaj stopnicami odpre velikanskemu stolpu podobno stopnišče. (...) Prave polžaste so stopnice in pogled nanje obvlada vse naše čute. Če gledaš z vrha pred vhodom v kavarno na to mogočno spiralo, se kar sama od sebe prične sukati ter kakor gigantski sveder vrtati v globino proti osrčju zemlje. Vtis, da se stopnice vrte, še povečujejo temno sivo-zelenkasto obložene stene, da se bele stopnice s sedaj še rdečo ograjo še bolj močno odražajo. Naj se krokarji nikar ne vesele, kako zabavno in veselo bo na teh stopnicah ponoči. Zvečer bodo namreč stopnice veže zaprte z enostavno železno pregrajo, a ključ do njih iz kavarne bo imel v žepu direktor kavarne g. Petrović, ki ima že sedaj polne roke dela s pripravami na najlepšo kavarno v državi. Pred nemirnimi kavarniškimi gosti se torej ni treba bati niti stanovalcem, saj ne bodo niti občutili, da je nad njimi polna kavarna veselih gostov. (...) Izredno važen je na nebotičniku strelovod, ki ga je uredil vseučiliščni profesor g. Horvat. Ničesar se ni treba bati tudi ob najhujši nevihti, saj je vse železje v vseh nadstropjih zvezano z zemljo, seveda pa tudi vsi cevovodi kurjave, toplovodne naprave ter vodovoda, z zemljo so zvezane tudi vse šine dvigala. Ker smo že pri dvigalu, omenimo le toliko, da bo brezplačno, vendar pa ne za radovedneže, ki ničesar ne potrošijo v kavarni. Do kavarne vodi tudi ekspresno dvigalo, ki te iz veže dvigne v kavarno v pičli pol minuti, v višja nadstropja pa moraš po krasno izpeljanih hrastovih in z orehovim furnirjem obloženih složnih polžalkah, ki vodijo prav na vrh, kjer bodo razen daljnogledov za opazovanje okolice stali tudi trije Seifertovi biljardi.

Slovenski narod, 4. februarja 1933

Nebotičnik ponos slovenskega dela

Ljubljana, 21. februarja. Ljubljanski nebotičnik je torej dovršen in je bil danes popolnoma izročen svojemu namenu. Ljubljana je ponosna na svojo najvišjo stavbo, ki je tudi v vsej državi najvišja, ponosna pa sta nanjo tudi slovenski obrtniški in delavski stan. Zakaj, če izvzamemo dvigalo in nekaj manjših del, ki ga pri najboljši volji res ni bilo mogoče napraviti doma, je ves nebotičnik delo slovenskih rok, gradbeni material, iz katerega je nebotičnik narejen, pa je tudi po veliki večini napravljen doma.

Denar, ki ga je zahtevala gradnja nebotičnika, je denar slovenskega malega človeka, zasebnega nameščenca, člana Pokojninskega zavoda. Zato predstavlja nebotičnik res sintezo slovenskega dela in slovenske volje in moremo biti nanj tembolj ponosni, saj dokazuje ta stavba velik uspeh vsega naroda.

Nebotičnik ali blok nebotičnika, kakor zaznamujejo vse tri objekte, to je objekt I. (nebotičnik sam) in objekta II. in III. (drugi dve palači v tem bloku), je zgradila Ljubljanska gradbena družba, ki je povsem v domačih rokah. Ljubljanska gradbena družba je izvršila na tej stavbi vsa težaška, zidarska, železobetonska in tesarska dela, to se pravi vsa stavbena dela. (...) Dalje je Ljubljanska gradbena družba izvršila v objektu I. in III. tudi napeljavo centralne kurjave. Za vsa ta dela je Ljubljanska gradbena družba uporabila 210 vagonov cementa, 50 vagonov železa, 12.000 kubičnih metrov gramoza in peska, 1,000.000 komadov zidakov (opeke), 24 vagonov apna, 15 vagonov mavca (za razne štukature in podobno), lesa pa je porabila za zidarske odre, za skeletne opaže, za lesene tlake in druga dela 80 vagonov. (...)

Če izvzamemo nekaj del, ki jih domače tvrdke res niso mogle napraviti, ker niso na to specializirane, je prav ves nebotičnik z blokom seveda, popolnoma slovensko delo. Moremo reči tudi, da je 95% denarja izdanega za nebotičnik, ostalo doma in tako ponovno oplodil slovensko podjetnost.

Otvoritev kavarne na nebotičniku. Brez pompa, le s popoldansko malico, katere so se udeležili člani upravnega odbora Pokojninskega zavoda in pa zastopniki vseh glavnih ljubljanskih listov, je bila danes otvorjena luksuzno urejena kavarna na nebotičniku in s to otvoritvijo jo bil otvorjen tudi ves nebotičnik. Gostje so si ogledali vso zgradbo ter občudovali dovršenost v celoti in v detajlih, potem pa so sedli k prigrizku v novi kavarni, ki bo jutri dostopna že občinstvu.

Pri tej priliki je imel predsednik Pokojninskega zavoda dr. Vilko Baltič primeren nagovor, v katerem je izrazil hvaležnost zavoda slovenskemu obrtništvu in podjetništvu ter delavstvu. Zahvalil pa se je po imenu tudi raznim strokovnjakom, kakor projektantu arh. inž. Šubicu., inž. dr. Försterju, inž. Chamu, inž. Medvedu, inž. Dimniku, naglasil pa je čestitke in priznanje bivšemu predsedniku Pokojninskega zavoda g. Vekoslavu Vrtovcu, pod katerim je bil ta blok zasnovan in zgrajen. (...). Med živahnim razgovorom in vsestranskimi čestitkami je potekla vsa prireditev; jutri pa se bo občinstvo moglo že prepričati o sijajnih napravah v nebotičniku ter uživati vso krasoto nove kavarne na nebotičniku.

Slovenec 22. februarja 1933