Redfordov Kviz je bil leta 1995 nominiran za oskarja, vendar ga ni in najbrž niti ni mogel dobiti. A ne toliko zato, ker bi ameriško TV prikazoval v preveč slabi luči, kakor pa zato, ker počne nekaj povsem nasprotnega od tistega, kar dela TV: prav s tem, ko je pokazal, kako se je najbolj množičnemu in populističnemu mediju uklonila tudi intelektualna elita, je bil tistega leta edini hollywoodski intelektualni film, ki je ohranjal kritični spomin na trenutke ameriške televizijske zgodovine. Oskarja pa je tistega leta prejel Gumpec Forrest, junak z IQ 70.
In desetletje pozneje se je zgodba ponovila: Clooneyjev film Lahko noč in srečno (2005) pripoveduje o kritičnem in liberalnem televizijskem komentatorju Edwardu Murrowu, ki je leta 1954 nastopil proti vodji »lova na čarovnice« (to je komuniste), senatorju Josephu McCarthyju – ta film je ostal brez vsakega oskarja (čeprav je bil nominiran v šestih kategorijah, tudi za najboljši film), morda prav zato, ker je njegova poanta tudi v tem, kako sodobni ameriški žurnalizem pogreša tako kritičnega in angažiranega novinarja.
Ali bi se podobna zgodba lahko ponovila tudi letos? Ne, ker med letošnjimi nominiranci pravzaprav ni filma, ki bi resneje problematiziral karkoli iz ameriške zgodovine ali sedanjosti. Prej nasprotno, največ (12) nominacij je prejel prav film Lincoln Stevena Spielberga, ki je čisti, veličastni in sploh imenitni poklon najsvetlejši figuri ameriške zgodovine. Dva druga, Argo in Tajna operacija, pa sta poklon domiselnosti in vztrajnosti Cie.
Pijevo življenje
A preden kaj »špekuliramo« o letošnjih oskarjih (podelili jih bodo jutri na doslej 85. ceremoniji), naj spomnimo, da sta na svetu najbolj znani dve akademijski nagradi: Nobelova, ki jo podeljuje Švedska akademija znanosti, in oskar, ki ga podeljuje Ameriška filmska akademija (oziroma 5783 njenih članov z raznih področij filmskega dela, največ, nad 1000, pa je med njimi igralcev). Nobelove nagrade ni prejel še noben filmski umetnik ali umetnica, medtem ko sta oskarja osvojila že dva nobelovca: britanski dramatik George Bernard Shaw za scenarij in ameriški matematik John Nash za najboljši film, Čudoviti um, v katerem je Nasha igral Russell Crowe. Najznamenitejše filmske nagrade lahko torej dobijo tako umetniki kot znanstveniki, celo če nimajo nič s filmom: dovolj je, da ima ta kaj z njimi.
Obstaja še neka distinkcija med obema akademijskima nagradama, ki pa je za film manj ugodna: pustimo nagrado za književnost, za katero moraš biti tudi dovolj star, da lahko ustvariš tako velik in pomemben opus, toda na znanstvenih področjih so Nobelove nagrade praviloma namenjene odkritjem in inovacijam. To pa za oskarje ne velja. Oskarja nikoli niso dali kakšnemu filmskemu inovatorju (kaj šele eksperimentatorju) ali takšnim izumiteljem filmske forme, kot so bili Orson Welles, John Cassavetes ali Stanley Kubrick; Francis F. Coppola je sicer prejel oskarja, toda ne za Apokalipso zdaj, ki je revolucionirala žanr vojnega filma.
Ameriška filmska akademija je s svojimi oskarji veliko bolj »akademska« kot švedska akademija z Nobelovimi nagradami, toda »akademska« v smislu konservativizma ali varovanja ustaljenih, »mainstreamovskih« vrednot, ki imajo v filmski industriji vselej ekvivalent v ekonomskih vrednostih. In celo tedaj, ko že kaže, da bo Ameriška filmska akademija vendarle »priznala« oziroma nagradila nekaj inovatorskega ali »prelomnega«, »odklonskega«, »ekscesnega«, se v odločilnem trenutku »premisli: tako je na primer Ang Leejeva Gora Brokeback s tematiko moške homoseksualnosti (in to v tako konstitutivnem ameriškem žanru, kot je vestern) leta 2006 ostala le pri nominacijah, čeprav ta »tematika« tako v vsakdanji kot filmski realnosti že dolgo ni več nekaj »odklonskega«.
Same nominacije torej še ne pomenijo nujno, da bodo film in njegovi ustvarjalci tudi res pozlačeni z oskarjem, toda Ang Leeju oziroma njegovemu filmu Pijevo življenje (z enajstimi nominacijami, tudi za najboljši film) se letos najbrž ne bo ponovila takšna »oskarjevska nezgoda« kot z Goro Brokeback. Pijevo življenje ima dva dobra razloga, ki bi lahko zadostovala za oskarja. Naj bo prvi razlog imenovan »estetski«, drugi pa »idejni«. Filmskemu tigru, s katerim se indijski mladenič Pi po brodolomu znajde na čolnu sredi oceana, je sicer ime Richard Parker, toda to je vse prej kot antropomorfizirana žival, a prav tako tudi ni napol udomačena, niti ne prava: to je digitalni tiger, produkt ameriške računalniške kompanije Rhytm&Hues, ki že nekaj časa oskrbuje, to je digitalizira hollywoodski živalski vrt (digitalizacija pa je že postala »zakon« v filmski industriji). A kljub temu, da vemo, da to ni oziroma ne more biti pravi tiger, vseeno verjamemo, da je, najprej že zato, ker je tako natančen simulaker tigra, da je videti celo bolj resničen od pravega, in potem zato, ker ta Richard Parker, ki je na čolnu že požrl hijeno, zebro in orangutana, za Pija predstavlja tako realen problem preživetja.
Drugi, »idejni« razlog pa je »dobra vera«, ki je utelešena že v samem protagonistu, Piju, ki verjame vsem religijam, predvsem pa je z njo prežet tudi najbolj dramatičen del filma. Brodolomsko preživetje je zahtevalo hude in težke preizkušnje, zgolj z »dobro vero« Pi že ne bi mogel ukrotiti tigra. Toda kdaj nastopi rešitev? Ko je tiger že tako onemogel, da lahko Pi vzame njegovo glavo v naročje, in ko se tudi sam Pi že vda in prepusti goli veri v božjo milost. V zgodovini filma so takšne »verovanjske zadeve« pogosto potrebovale posebne učinke, toda ti so pri Ang Leeju že dosegli stopnjo osupljivo »realističnih« situacij. Se pravi: ko se nad oceanom razpara nebo in poblisne z vsemi svojimi strelami, je to res videti tako, kot da vsi Pijevi bogovi razpravljajo o njegovi usodi.
Velik in dober
Kar pa zadeva glavnega kandidata, Spielbergovega Lincolna, bom citiral kritika z World Socialist Web Site, ki citira Karla Marxa, njegov opis Abrahama Lincolna kot »enega redkih mož, ki mu je uspelo postati velik, ne da bi nehal biti dober« (celoten Marxov opis je sicer veliko daljši). In zakaj ta kritik citira Marxa? Ker se mu zdi filmski portret tega ameriškega predsednika (v odlični interpretaciji Daniela Day-Lewisa), ki je za ceno državljanske vojne v ZDA ukinil suženjstvo, skoraj povsem primerljiv »nenadkriljivemu« Marxovem opisu Lincolna. Toda z vidika »oskarjevske perspektive« je najbrž bolje, da je takšno primerjavo videl samo kritik z neke World Socialist Web Site.
A naj citiram še enega ameriškega kritika, tokrat iz uglednega Chicago Tribune: »Ko gledate Lincolna, dobite občutek, da je bilo suženjstvo v Ameriki stvar politične in zakonodajne debate in da so belci morali samo popraviti svojo intelektualno zmoto, ki so jo storili, ko so ljudi kategorizirali kot lastnino… Tarantinov Django pa ve, da ameriški odnos do suženjstva ni bil samo stvar zakonodajnih institucij – to je bila predvsem fizična reakcija na črno meso, zaznamovana s prav grozljivo mešanico studa in poželjivosti.« Tarantinov Django brez okovov ima seveda več skupnega z zgodovino filmske fikcije kot pa s »pravo«, »resnično« zgodovino, toda njegov cinefilski pristop je v tem primeru dobro utemeljen s časovnim spodmikom, ki omogoči fantazijsko anticipacijo ameriške državljanske vojne. Naj omenim samo nemškega doktorja Kinga Schultza, ki je v interpretaciji imenitnega Christopha Waltza kot »lovec na glave« s sodnimi pooblastili spet tako vljuden, duhovit, ciničen in inteligenten kot Hans Landa, »lovec na Jude« v Neslavnih barabah.
King Schultz namreč naredi nekaj, kar je bilo tri leta pred ameriško državljansko vojno povsem nezaslišano: osvobodi črnskega sužnja Djanga in ga povzdigne v svojega pomočnika. In še več: še pred samim Lincolnom in ameriško državljansko vojno omogoči Djangu, da odpravi suženjstvo, sicer le na neki plantaži in v stilu naslovnega junaka Corbuccijevega »špageti« vesterna. Toda Tarantino si ne pomaga samo s filmi, ampak tudi z miti: Djangovi ženi, sužnji na tisti plantaži, je ime Broomhilda, doktor Schultz pa si kot dober Nemec ne more kaj, da ne bi v Djangu videl Siegfrieda, ki naj premaga zmaja (v demonski podobi ameriškega lastnika sužnjev) in Brunhildo reši suženjstva. Toda »aplikacija« nemškega epa o Nibelungih v razmerah ameriškega juga je samo ena izmed Tarantinovih domislic – in bolj ko so »nespodobne«, bolj »čutno nazorna« postaja ameriška realnost sužnjelastništva. Le kako je lahko Django dobil pet nominacij?
