To vprašanje se je zastavlja, potem ko so se poslanci državnega zbora 31. januarja seznanili z odstopoma ministra za finance Janeza Šušteršiča ter ministra za pravosodje in javno upravo Senka Pličaniča. Šušteršič in Pličanič sta odstopila teden dni zatem, ko se je njuna stranka Državljanska lista odločila izstopiti iz vladne koalicije, ker predsednik vlade Janez Janša zaradi škandaloznih ugotovitev protikorupcijske komisije, ki zadevajo njegovo premoženje, ni odstopil oziroma zahteval glasovanja v parlamentu o zaupnici vladi. Ministroma je s tem uradno prenehala funkcija, toda ustava (115. člen) jima je nalagala, da morata »tekoče posle opravljati do imenovanja novih ministrov«. Poročevalka Slovenske tiskovne agencije je ob tem dogodku vedeževalsko zapisala, da bosta ministra tekoče posle opravljala, dokler ju premier Janez Janša ne nadomesti. To se je zgodilo že naslednji dan, ko je Janša državni zbor obvestil, da bo funkcijo ministra za finance namesto Šušteršiča opravljal sam, funkcijo ministra za pravosodje in javno upravo pa je poveril ministru za infrastrukturo in prostor in podpredsedniku SDS Zvonku Černaču.

Kupovanje časa

Da predsednik vlade na mesta ministrov, ki so odstopili ali jih je državni zbor razrešil, imenuje kar samega sebe ali obstoječe ministre, sicer ni nekaj povsem novega. Tako je denimo pred skoraj dvema letoma ravnal takratni premier Borut Pahor, ko je – zaradi mnenja protikorupcijske komisije, da je povezana s korupcijsko sumljivim najemom prostorov za novoustanovljeni nacionalni preiskovalni urad – odstopila notranja ministrica Katarina Kresal. To ministrstvo je premier začasno poveril ministru za pravosodje Alešu Zalarju. A začasnost ni trajala dolgo, kajti tako kot zdaj Janša je Pahor takrat že vedel, da mu koalicija razpada, in se je odločil to preveriti v parlamentu. Zaupnice ni dobil, vlada je padla in čez tri mesece so bile predčasne volitve.

Iz Janševe vlade so odstopili že štirje ministri, prihodnji teden ta korak napovedujeta še dva iz tabora ljudske stranke. Janša kljub temu ne kaže nobenih znakov, da bi zaradi tega odstopil, kar je v demokratičnih državah nekaj samoumevnega. Tudi ni znamenj, da bi vendarle šel v parlament po zaupnico, kar bi v treh mesecih omogočilo predčasne volitve. Če pa bo to storil, se lahko zgodi, da bo poskrbel za še eno grenko pilulo svojim nasprotnikom in bo zaupnico vezal na sprejem reforme trga dela. Oba zakona se sprejemata z navadno večino, in če bo do takšne oblike glasovanja o zaupnici prišlo, bo zanimivo opazovati poslance »opozicije«, ki se bodo zvijali med tem, da reformo sprejmejo, in tem, da bi se rešili Janše.

A za zdaj še kaže, da se bo Janša kljub temu, da se mu bo vladni kabinet prepolovil, kljub zahtevam protestnikov, naj gre, in kljub anketam, ki mu merijo zgolj 16-odstotno podporo, še naprej oklepal oblasti. Politični analitiki so si bolj ali manj enotni v oceni, da si Janša s podelitvami funkcij ministrov, ki so odstopili, obstoječim ministrom kupuje čas. Dogodki, ki so sledili razpadu koalicije, to jasno kažejo. Janša pospešeno izvaja sporna zakona o slovenskem državnem holdingu in o slabi banki, ki sta – takšna, kot sta – voda na mlin predvsem temu, da krog njegovih zaupnikov prevzame nadzor nad bankami in podjetji. Poleg tega smo priča kadrovskemu cunamiju v državnih organih – ta ni zgrešil niti varnostnih, obveščevalnih služb in diplomacije – ter v nadzornih svetih in upravah v podjetjih, ki so večinsko v državni lasti. Okrepljena opozicija v parlamentu proti Janševi vladi bi to sicer lahko hitro in učinkovito preprečila s tem, da bi imenovala novega predsednika vlade, a se je izkazalo, da tega zaradi kratkoročnih egoističnih interesov strankarskih prvakov doslej ni bila zmožna izpeljati.

Mehki državni udar

Mehki državni udar, kot bi lahko imenovali vztrajanje Janše na oblasti, mu omogočata poslovnik državnega zbora in posredno tudi zakon o vladi. 234. člen poslovnika državnega zbora v primeru, če ministru preneha funkcija med mandatno dobo, najprej določa, da se imenovanje novega ministra opravi tako, da ga predsednik vlade predlaga, državni zbor pa ga z večino vseh poslancev potrdi. Toda v naslednjem odstavku omenjenega člena poslovnika sledi natančno to, na kar se Janša sklicuje. Namreč, da lahko državni zbor zgolj obvesti, »da bo funkcijo tega ministra začasno opravljal sam ali jo poveril drugemu ministru«.

Zakon o vladi (11. člen) med drugim tudi govori o tem, da mora predsednik vlade predlagati še neimenovane ministre oziroma obvestiti državni zbor, katere resorje bo začasno, vendar ne dlje kot za tri mesece, prevzel sam ali jih poveril drugemu ministru. Toda to velja samo za oblikovanje vlade po volitvah, ne pa tudi za imenovanja ministrov med mandatom, vendar je vseeno sporno. Ustava namreč prav nič ne govori o tem, da bi premier lahko sam nastavljal ministre. Nasprotno, jasno pove, da je to pristojnost parlamenta. V poslovniku tudi ni jasno, koliko časa naj traja »začasno« nadomeščanje ministra, ki je odstopil, medtem ko je pri zakonu o vladi jasno, da je to lahko največ tri mesece. Ko se rok izteče, vlada pade.

Parlament ni »gospodar« vlade

Kako si je parlament lahko sam odvzel možnost, da bi v skladu z ustavo ostal »gospodar« vlade? Da bi to ugotovili, je treba seči v čas pisanja ustave. V tistem politično evforičnem času je bila večstrankarska demokracija svetinja, kar so vrhovi strank očitno izrabili za to, da se je poudarek z demokracije prenesel na stranke. Točneje, na vrhove strank, ki so v ustavo z različnimi opravičili zapisali pravila, po katerih se v tej državi nič ne more zgoditi mimo njihovih interesov in volje. Eno takih opravičil je bila zahteva o domnevni nujnosti, da se z ustavo zagotovi stabilnost vsakokratne oblasti. Se pravi, da se zamenjavo vlade ne glede na okoliščine kar se da oteži. Zato okoliščin, ki bi terjale odstop vlade, ustava sploh ne omenja, morebitno glasovanje o zaupnici, ki edina vodi k predčasnim volitvam, pa prepušča zgolj volji predsednika vlade in volji parlamenta. Toda to vrhovom strank očitno ni zadoščalo, zato so v poslovnik državnega zbora še zapisali, da predsednik vlade lahko ministre (začasno) imenuje mimo parlamenta.

Kot že rečeno, se to nikomur ni zdelo sporno, dokler ni Janša teh določil poslovnika izrabil za to, da se obdrži na oblasti, čeprav je očitno, da v parlamentu nima več večinske podpore, in mu je iz vlade ušla polovica ministrov. Zdaj tudi nekateri ustavni strokovnjaki menijo, da bi omenjeni deli poslovnika parlamenta in zakon o vladi utegnili biti v nasprotju z ustavo, vendar to lahko ugotovi le ustavno sodišče bodisi na zahtevo najmanj tretjine poslancev bodisi na podlagi pobude posameznika. Slednji mora izkazati pravni interes. Se pravi pobudo utemeljiti, da sporni poslovnik ali zakon neposredno posega v njegove pravice. To je zelo zmuzljiva klavzula, kajti precej težko je dokazovati, da (samovoljno) imenovanje ministrov mimo parlamenta posega v (najbrž volilno) pravico državljana. Zato je malo verjetno, da bi takšno pobudo Janši naklonjeno ustavno sodišče sprejelo. Za to, da bi civilna družba dosegla razveljavitev ustavno spornih členov poslovnika in zakona o vladi, ni skoraj nobene možnosti. Drugače je z zahtevo državnega zbora. Te ustavno sodišče ne more zavreči. Je pa res, da bi državni zbor, če bi menil, da omenjena predpisa nista v skladu z ustavo, lahko to sam popravil. Toda očitno je, da kartelno delujočim strankarskim vrhovom kaj takega ne pade na pamet.