Pohvalil se je z mnogimi projekti, ki so jih snovale mnoge vlade pred njim, večina pa jih je iz obdobja zadnje ministrice za kulturo Majde Širca. Takrat je bilo črpanje evropskih sredstev za prenovo dediščine v polnem zamahu, vzniknilo je kot feniks in se sedaj zaletava v prazno. Nevladni sektor je takrat okusil normalno delo in življenje, nihče nas ni ubijal na obroke z neživljenjskimi uredbami, predpisi. Morda je minister inženir v mislih, v oblačku nad glavo, dodajal tiste tri pikice, ki jih nismo slišali: to je zasluga tega pred mano, tudi ta ni moja, ampak se sliši odlično. Milo rečeno ni spodobno, ni stvar omike, kulturnega obnašanja, da se minister kiti s projekti, pri katerih je dejansko ali zgolj simbolično rezal trak ob končanih dolgoletnih snovanjih. In nič drugega. Našteval je precej, bolj malo presežkov pa nosi njegov podpis.

Slednji je zapečatil razpise, predvsem ukinjanje, zaprl je vrata Centru sodobnih plesnih umetnosti, redčil je obe agenciji, predal je Blejski otok cerkvi, podpisal je reze v kulturi, približno 35 milijonov je manj, uničuje kulturo v naslednjem proračunskem letu, njegov podpis je pribit na Vibo in čez filmsko pokrajino. Premier, princ teme, si je zaželel, minister je podpisal. Po maniri predsednika države inženir miri filmarje in vabi na skupinsko seanso vseh vpletenih. Naj dajo novoizbranemu direktorju Vibe Igorju Prodniku (v nadaljevanju filmski princ teme), rekorderju v oškodovanju slovenskega filma, čas, da začne delati in da bodo rezultati njegovega dela morda pomirili občestvo. Ali vsaj tistih nekaj, ki bodo masaker preživeli. Za razliko od ministra imajo filmarji in kulturni delavci boljši spomin. Filmski princ teme je v času prvega mandata princa teme zatemnil slovenski film in še računsko sodišče je v tej temi našlo enormno finančno praznino. Jamo, rov, če hočete, brez dna. Dajmo mu čas, da nam dokaže, da v prvem mandatu princa teme res ni zmogel uresničiti vseh svojih morilskih potencialov, bi se lahko glasilo vabilo na skupno izganjanje duhov. Saj ni res, pa je.

Ironični pribitek na ministrovanje preprostega inženirja, ko smo že upali, da se bo njegov stampedo umiril, je za veliki finale potegnil jockerja, asa iz rokava, duha iz preteklosti. Igor Prodnik je priplaval na površje. Preprosti inženir se mi je skorajda zasmilil, ker verjamem, da ne ve, noče delati slabo, posluša in naredi vse, kar mu naložijo zaupanja vredni šefi in sodelavci. Zanj je Igor Prodnik nov, neznan junak od sedaj naprej še manj delujoče in še bolj prazne Vibe. Čakamo samo še na gospoda Malčiča, plenilca kinoprojektorjev, in ključavničarja Kinodvora Ravterja. Zaprli bomo Vibo, filmski trak bo šel v kinoteko, na sodobnih nosilcih pa bodo doma posneti filmi po tihem romali iz deželice. Končno bo napočil čas, ko bo Roman Končar lahko mirno snemal domoljubne filme. Režiral, igral glavno vlogo, obe stranski, našel vse potrebne gradbene materiale, Krkovič bo pel, železničarski orkester fušal v ozadju... Idila. V deželi bo zavladal mir in premier bo po vzoru Starega lahko doma zvečer rolal slovenske filme. Pardon, tistega enega – sago o junaku našega časa.

Pravi junak zadnjega časa v kulturi je po mojem mnenju, povsem resno, strankarski kolega premierja in ministra – Andrej Vizjak. Za sedaj dva nova člena v reformi trga dela govorita, ne boste verjeli, o samozaposlenih. Resda sta se sindikat in ena od strank podvizala in pripravila gradivo: »Gre za rešitve, ki vzpostavljajo minimalne standarde za ekonomsko odvisne osebe, to je samozaposlene, ki na podlagi pogodbe civilnega prava samostojno in dlje časa opravljajo delo v okoliščinah ekonomske odvisnosti ter sami ne zaposlujejo delavcev... Ekonomsko odvisnim osebam bo skladno z rešitvijo zagotovljeno omejeno delovnopravno varstvo...« Majhnega pol koraka za samozaposlene je, upam, začetek v prvi poln in vse nadaljnje korake, ki bodo iz samozaposlenih zombijev počasi sestavili skoraj enakovrednega državljana. Kar so anonimni snovalci osnutka NPK in ZUJIK spregledali, je videl Andrej Vizjak.

Glede na to, da se preprostemu inženirju maje stolček, bi tokrat prvič predlagala nekaj do sedaj zame nepredstavljivega – naj se zmenijo med sabo in dajo resor za kulturo gospodu Vizjaku. Vse bolj vitka vlada potrebuje še enega superministra. Delo, dom, družina in kultura pod eno streho. Pa še glede homofobije v družinah in družbi bi se bolj odprto, sproščeno in človeško končno zmenili.