Aktualne težnje je treba razumeti v okviru procesov, ki jih spremljamo zadnja tri desetletja. Dobro jih povzel ameriški politični teoretik Michael Hardt, ko je dejal, da ključni cilj neoliberalizma ni le napad na javni sektor, v prvi vrsti je namreč napad na skupno. Napad na tisto torej, kar še ni bilo prepuščeno blagovni menjavi na kapitalističnem trgu ali neposrednemu nadzoru s strani (kapitalistične) države.

Ob aktualnih namerah v Evropski uniji se zdi nujno zavedanje, o kakšnih oblikah skupnih virov in skupnega bogastva je sploh mogoče govoriti ter s kakšnimi mehanizmi se jih kot blaga potiska na trg. Privatizacija vodnih virov je danes le vrh ledene gore skrb zbujajočih procesov, kraje tega, kar bi kot pravica moralo biti v skupni »lasti« vseh članov družbe.

Ograjevanje skupnih naravnih virov

Sredstva in viri, ki izhajajo iz okolja, so bržkone najbolj osnovna oblika skupnega. Izkoriščanje enega vodnega vira ali ribe, ulovljene v morju, je omejeno na določeno število uporabnikov, podobno pa so ti naravni viri največkrat vsaj potencialno tudi končni in jih lahko zmanjka. To velja celo v primerih, ki se morda na prvi pogled ne zdijo takšni, na primer pri pitni vodi ali zraku (onesnaževanje). Okolje in narava sta bila zgodovinsko gledano tudi med prvimi področji, ki se jih je začelo prodajati na trgu. Procesu se je reklo ograjevanje gmajne in je v praksi vodil v izgon kmetov s poprej skupne zemlje, ki je prešla v last majhnega dela populacije. Rezultat so bile razdejane vasi in mesta, zdesetkano prebivalstvo, izmučeni ljudje, iz nekdaj ponosnih kmetov pa je nastala tolpa beračev in tatov. Ograjevanje je torej prineslo pavperizacijo, navadni ljudje pa so morali začeti prodajati svojo delovno silo na trgu (proletarizacija), kar je bil pomemben pogoj za zgodovinski zagon kapitalizma.

Med bolj značilnimi primeri ograjevanja naravnih virov so danes prav težnje po privatizaciji vode. V teh primerih prihaja bodisi do privatizacije in s tem omejevanja dostopa do nekega vodnega vira ali (pogosteje) do privatizacije vodne infrastrukture, s katero pa se prav tako posredno omejuje dostop do samih virov. Na uporabo se s temi posegi vpeljuje renta, ki jo v žep pospravi podjetje, ki je zakupilo koncesijo. Kot kažejo ločene študije Davida Bollierja in Vandane Shiva, je rezultat takšne privatizacije po pravilu izjemen dvig cen, ki se zagotavlja prek tržnega ustvarjanja redkosti, ti posegi pa najbolj vplivajo na najrevnejše sloje v družbi. Indijska ekološka aktivistka Vandana Shiva ocenjuje, da je Svetovna banka z nekaterimi drugimi nadnacionalnimi akterji igrala ključno vlogo pri ustvarjanju pomanjkanja vode in njenem onesnaževanju, redkost pa je nato spremenila v tržno priložnost za korporacije. Mednarodno pomoč in posojila je namreč pogojevala s privatizacijo vodnih distribucijskih sistemov.

Potencialni trg z vodo, pri katerem najpogosteje prihaja do oblik javno-zasebnih partnerstev, naj bi se po nekaterih ocenah dvigal do bilijona dolarjev. Ameriška elitna revija Fortune je pred časom ocenjevala, da naj bi kmalu šlo za enega najbolj dobičkonosnih trgov. Zloglasni Goldman Sachs je vodo pred leti označil za novo nafto, raziskovalno poročilo banke J. P. Morgan Chase pa omenja, da se Wall Street že pripravlja na prisvajanje vodnih virov, ki se obeta v naslednjih desetletjih.

Privatizacijo vodne oskrbe je pred leti poskušala izpeljati italijanska vlada pod vodstvom Silvia Berlusconija, a so ta načrt Italijani na referendumu skorajda plebiscitarno zavrnili. Do bržkone največjega upora proti privatizacijam vodnih sistemov doslej pa je prišlo v bolivijski Cochabambi s tako imenovano »vojno za vodo« in burnim uporom obubožanih množic. Dvigu cen so se v Boliviji najrevnejši med drugim poskušali izogniti z nameščanjem zbiralnikov vode, vendar jih je zakonodajalec nato prepovedal.

Na bolivijskem primeru se najbolj grozljivo vidi, kakšne so posledice, če prepustiš pisanje zakonodaje samim korporacijam in njihovim lobistom, kar naj bi se zgodilo tudi v primeru direktive, ki jo je pripravila evropska komisija. Nobena skrivnost ni, da v Bruslju ključno evropsko zakonodajo diktirajo največji in najmočnejši, ne pa tisti, ki bi jim takšna zakonodaja morala služiti. V primerjavi s korporacijami, ki lobiranje preprosto vštejejo v svoje operativne stroške, ki se jim bodo povrnili s profiti v prihodnosti, civilnodružbenih in nevladnih organizacij na ravni EU praktično ni.

Privatizacija skupnega znanja

Poleg privatizacije virov, pri katerih že zaradi njihovih naravnih značilnostih obstajajo (fizične) omejitve uporabe, je mogoče govoriti tudi o drugem zgodovinskem valu ograjevanja, kot je ta proces poimenoval James Boyle. Gre za pogosto povsem nepremišljeno in »nediskriminatorno« privatizacijo neotipljivih idej, dobrin in znanja. Vse je lahko blago. Energična razprava o tem se je na področju življenjskih procesov začela v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, omogočil pa jo izjemen napredek v biotehnologiji. S komercializacijo raziskovalnega področja in podreditvijo genetike trgu se je začelo patentirati mikroorganizme in biološke organizme, na primer celične linije, dele genetskega zaporedja ter genetsko spremenjene rastline, živali in druge organizme.

Čeprav je do leta 1980 veljalo, da se mikroorganizmov in različnih naravnih procesov ter produktov ne da patentirati (samoumevno so namreč veljali za del človeške dediščine), je bil tega leta prvič patentiran mikroorganizem na podlagi sodne ugotovitve, da naj bi šlo za »človekov izum«. Od takrat je bilo registriranih več sto patentov na živalih, skozi devetdeseta pa so »življenjske industrije« začele tržiti gene in njihove različne komponente. Ključni argument korporacij, ki se borijo za genetski kapital, je, da brez varovanja intelektualnih pravic ne bi prišlo do razvoja pomembnih tehnologij, saj naj bi se prek njih financiralo raziskovanje. Kot opozarja mikrobiolog Jonathan King, patenti z uvedbo monopolov nikakor niso bistvena sestavina razvoja, ampak tem korporacijam predvsem zagotavljajo superprofite. Tovrstne intelektualne pravice delujejo kot oblika novodobne rente: vsem tistim, ki dostopa niso zmožni plačati, je ta seveda onemogočen. Najbolj sporno je, da gre za privatizacijo informacij, ki bi jih lahko uporabljalo vse človeštvo, ne da bi s tem drug drugega kakorkoli omejevali. Uporaba informacij je seveda neomejena, prav tako jih ni mogoče porabiti.

David Bollier meni, da trendi razvoja v biotehnologiji nakazujejo, da bodo nadzor nad raziskovanjem na tem področju imele le največje in najbogatejše korporacije. Vandana Shiva je te procese označila za sodobno obliko biokolonializma, saj se manj razvite države sili v podpisovanje sporazumov o spoštovanju patentnih režimov prek trgovinskih sporazumov. Po njenem mnenju gre za ultimativno kolonizacijo samega življenja. Čeprav so se nekatera znanja prenašala iz roda v rod, se danes tovrstno znanje poskuša predstaviti kot popolnoma naravno stvar, ki si jo je mogoče preprosto prilastiti. Gre tudi za posebno interpretacijo tega, kaj se v zahodni znanstveni skupnosti pod vplivom trga dojema kot »pravo znanje«: znanje, ki ga je mogoče prenesti v industrijsko proizvodnjo, s katerim je mogoče ustvarjati profite, ki ga je mogoče lastniniti in ki ga je mogoče iztrgati od skupnosti in celotnega človeštva.

Zdi se simptomatično, da je čedalje več kmetov in pridelovalcev v revnejših družbah odvisnih od patentiranih semen, v nakup katerih so zaradi pogojev korporacij prisiljeni vsako leto znova. Patentirana semena namreč nikoli niso zares prodana, ampak kmet samo zakupi dostop do intelektualne lastnine za določeno obdobje. Zagotovo najbolj znan primer povsem fizičnega onemogočanja vnovične uporabe semen je tehnologija »terminator« korporacije Monsanto. Z njo so pri semenih onemogočili vnovično kalitev z inkorporacijo blokirnih genov. Korporacije z dobavljanjem patentiranih semen nadzorujejo čedalje večji del svetovne agrikulturne produkcije, kar je dober pokazatelj, kako lahko lastništvo nad neotipljivimi informacijami vpliva na samo materialno produkcijo. Lastništvo je pri intelektualnih pravicah, kamor se uvršča privatizacija vseh informacij, zelo očitno ustvarjeno s politično intervencijo; z omejevanjem dostopa se naknadno ustvarja redkost neke dobrine, kjer redkost sicer nikakor ne bi mogla obstajati.

Boj za skupno

Na vseh omenjenih področjih že potekajo posamezni boji za ohranitev naravnih bogastev, ki bi morala biti skupna posameznim družbam oziroma v nekaterih primerih kar celotnemu človeštvu. Pri tem je pomembno, da se širša javnost začne v večji meri zavedati vedno novih nasilnih in invazivnih načinov privatizacije različnih področij in iznajde mehanizme, s katerimi se jim bo lahko odločneje uprla.

Ključnega pomena je obrat v naši perspektivi: izhajati moramo iz tega, da gre za vire in področja, ki so v prvi vrsti skupni, šele naknadno se jih je skozi zgodovino ustvarjalo kot zasebno lastnino.

Politično-ekonomski pogled na to, kaj naj bi ostalo v skupni lasti neke družbe, je v temelju povezan tudi s tem, ali bomo v prihodnosti sploh še imeli skupne prostore za javne debate o tem, kakšna naj bi bila naša družba v prihodnosti. In o tem, ali bomo kot družba omogočali osnovne pravice vsem članom družbe ne glede na njihov status ali pa bo vse postalo podrejeno finančnim zmožnostim atomiziranih posameznikov.

Treba je izpostaviti tudi oblike skupnega, ki jih ustvarjamo in vzpostavljamo ljudje in so torej posledica družbenega (so)delovanja, solidarnosti in vzajemnosti tudi v teh primerih skupnega se namreč soočamo z valom privatizacij. Raztezajo se od kulturnih, izobraževalnih, infrastrukturnih in zdravstvenih institucij na eni strani (ki pri uporabi in porabi niso neomejene) do znanja, kulturnih vsebin, komuniciranja in informacij na drugi (kjer se redkost ustvarja umetno). Ključnega pomena je, da aktualnih namer po privatizaciji vodnih virov ne opazujemo v izolaciji, ne da bi imeli v mislih širši družbeno-politični kontekst. Pod udarom so namreč tudi številna druga skupna področja, za katera se bomo v prihodnosti prisiljeni začeti bolj intenzivno boriti, če naj ostanejo v lasti vseh in če naj služijo vsem. Povampirjeni kapital, ki očitno namerava sesati kri in kolonizirati življenjska področja tako dolgo, dokler se še lahko kam širi, se sam ne bo ustavil (ker se niti ne more).

Jernej Amon Prodnik je mladi raziskovalec Centra za raziskovanje družbenega komuniciranja na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Je univerzitetni diplomirani politolog.