In Katja je vložila veliko pravih stvari. Norvežani veliko sami trenirajo in razmišljajo. To je njihov sistem. Če te vedno nekdo priganja, gre težje. Očitno se je dobro osredotočila na svetovno prvenstvo, kljub težavam, ki jih ima. Znala jih je rešiti in se pravi dan pokazati v najboljši luči. Tudi v drsalnem koraku v sprintu štafet zna Fabjanova še kaj pokazati. Dokazala je, da je lahko na stopničkah tako v svetovnem pokalu kot tudi na olimpijskih igrah.
Tekača sta verjetno slabše volje. Z mojim trinajstim mestom v dolini Fiemme, torej na istem prizorišču, ju ne gre primerjati. Verjamem, da sta se maksimalno potrudila in da dobro trenirata. Treba bi bilo primerjati njuna dosežka s svetovnim prvenstvom v Oslu pred dvema letoma. Mogoče bi se Tršan moral bolj specializirati. Reprezentanca bi si verjetno morala omisliti posebnega trenerja za sprinte.
Trening sprinta je zelo brutalen. To je veliko intervalnega dela z veliko ponovitvami na vso moč. Na treningu lahko bruhaš in ti je slabo vsak dan. Delal sem po več deset ponovitev enominutnih intervalov, da sem lahko prenesel tudi laktat 20 minimolov. Tekači vedo, kako visoka vrednost je to. Če nisi odporen proti takemu trpljenju, v sprintu ne moreš doseči rezultata. Verjetno ima tudi Katja del te sposobnosti. Poleg tega je v zadnjih letih napredovala v tehniki, tudi v drsanju, v moči rok in predvsem vzdržljivosti. Sicer bi bila v velikem finalu brez možnosti.
Na velikih tekmovanjih je velikokrat zelo pomembno, da se osredotočiš na glavno tekmo. 13. mesto na svetovnem prvenstvu sem osvojil z mavcem na roki. Imel sem za sabo slabo sezono, smučino sem si moral večinoma pripravljati sam, tudi s smučmi ni bilo prav nič drugače. To je za sedanjo dobo skoraj nepredstavljivo.
Matej Soklič, nekdanji smučarski tekač
