Osnovno tekaško izobrazbo je dobila v Sloveniji, nadgradila pa jo je na Norveškem, kjer preživi pet do šest zimskih mesecev. Izbranec njenega srca je norveški specialist za sprint Ola Vigen Hattestad, ki je bil po težki sezoni z izgubljenimi tedni treninga jeseni zaradi bolezni včeraj zelo zadovoljen z devetim mestom. Skupaj sta kupila tudi že hišo v okolici Lillehammerja, iz katere dobesedno stopita v tekaško smučino. Iskala sta namreč takšen dom, ki jima omogoča sanjske razmere za trening. Včeraj je končno požela sadove trdega dela, potem ko je poletni del treninga opravila s slovensko reprezentanco.

»Sanjala sem kolajno. To je dovoljeno. Pred tekmo bi podpisala četrto mesto, zato ni niti kančka grenkega priokusa ob uvrstitvi tik pod stopničkami, saj nisem izgubljala, a pridobivala. Za menoj sta dva težka tedna, ko sem imela po en dober in slab dan, zato je olajšanje neizmerno. Ko sem se zjutraj zbudila, sem čutila, da sem v pravi formi, na progi pa sledila zastavljenim ciljem. Pokazala sem tisto, kar sem letos trenirala, torej moč v rokah, ki je bila izjemno pomembna zaradi zahtevnosti proge. Tekla sem taktično zrelo, skušala prihraniti čim več moči v klanec in zlasti v finalu neizmerno uživala,« je kar vrelo iz simpatične Blejke Katje Višnar. Zaostala je za skandinavsko falango Marit Bjoergen (Norveška), Ida Ingemarsdotter (Švedska) in Maiken Caspersen Falla (Norveška). V hrbet ji je po padcu gledala tudi prva favoritinja finala, turbo Poljakinja Justyna Kowalczyk, ki vodi v svetovnem pokalu.

Višnarjeva je imela v letošnji sezoni obilo smole, potem ko je bila na uvodu v Kuusamu šesta. Po nastopu v Sočiju je zbolela in bila v domači oskrbi na Bledu, od koder je včeraj prišel v Tesero avtobus navijačev z očetom Miho in mamo Barbaro na čelu, ki so bili opazni, ker so imeli tudi največjo zastavo. A zanjo so glasno navijali tudi Norvežani, katerih je bilo med gledalci največ. »Naredila sem vse, kar sem si zamislila pred tekmo. Zdaj sem dobila novo energijo. Do konca sezone sta še dva klasična sprinta. Sprint je poseben, ker se mora vse poklopiti. Meni se je na najpomembnejši tekmi sezone. S tem sem dobila zagon za še nekaj let kariere. Sem na pravi poti. Tudi kolajna bo prišla, morda že tukaj v ekipnem sprintu, saj smo odlične sprinterke,« je dodala Katja.

Pred tekmo ni dobila posebnih nasvetov od fanta Hattestada, ker je ob njej norveški trener Per Oyvind Torvik, ki od letos sodeluje s slovensko reprezentanco, potem ko je bil pet let svetovalec norveške. »Poslušaj le Torvika. Samo zaupaj mu. On ti bo dal najboljši možni nasvet,« ji je na uho prišepnil Hattestad. Ko je Katja slabe volje, preklinja v norveščini, ker jo tedaj razume manj ljudi, kot če bi to počela v slovenščini oziroma v klenem gorenjskem narečju. Po praktični demonstraciji, da zna odlično norveško, je odhitela na doping. Zvečer je bila na podelitvi v centru Cavaleseja, kjer poleg kolajn delijo še priznanja za uvrstitve do šestega mesta.

»Iz položaja, v katerem smo bili, smo potegnili maksimum. Perfektna taktična izvedba in unovčenje vse moči. Sijajen dosežek, po katerem bo lažje celotni ekipi,« se je odvalil kamen od srca glavnemu trenerju Marku Gracerju, potem ko so izpolnili cilj z uvrstitvijo do šestega mesta.