Košarkarska liga NBA so sanje marsikaterega nadobudnega mladega košarkarja. Ko je v blokovskem naselju Koseze v Ljubljani odraščal Goran Dragić, je marsikatero noč prebil pred televizijskim sprejemnikom in spremljal junake onkraj Atlantika ter v se v mislih prelevil v zvezdnika najmočnejše lige na svetu. Ko mu po težji poškodbi noge treningi nogometa niso več dišali, je Goran v roke raje vzel košarkarsko žogo in se odločil, da bo s trdim delom poskušal uresničiti sanje.
Prva postaja do njih je bila ljubljanska Ilirija, kjer je pod vodstvom trenerja Spasoja Todorovića osvajal prvine igre z oranžno usnjeno žogo in s soigralci sklenil prijateljstva, ki trajajo še danes. Z očetom Marinkom, mamo Mojco in bratom Zoranom, ki trenutno uspešno nastopa za špansko Unicajo, je živel v garsonjeri blizu Osnovne šole Koseze, kjer je mladi Goran na betonskem košarkarskem igrišču preživel ure in ure ter se učil tudi uličnih spretnosti in trikov v igri. Da ima v sebi nekaj posebnega, je bilo hitro jasno, saj je na tekmah mlajših kategorij kljub drobni postavi dosegal tudi po 50 točk, kot najstnik pa se je odlično kosal z mnogo starejšimi posamezniki v tretji in drugi članski ligi. Odlične predstave niso ušle valilnici talentov Slovanu, ki ga je pri osemnajstih zvabil v svoje vrste in mu ponudil možnost, da svoj razkošen talent prikaže v težki jadranski ligi. Pred prihodom na Kodeljevo je zaigral tudi v slovenski mladi reprezentanci in z njo leta 2004 osvojil zlato kolajno na evropskem prvenstvu. Priložnost pri Slovanu je zgrabil z obema rokama ter se v dveh letih pod vodstvom Jureta Zdovca in Aleša Pipana razvil v odličnega vsestranskega organizatorja igre, za katerim so glave obračali po celotni Evropi.
Najbolj vztrajni in zagreti so bili pri španski Caji Laboral, s katero je Dragić leta 2006 podpisal večletno pogodbo (za njo pa zaigral šele leta 2011 v času lockouta v ligi NBA), hkrati pa s člansko reprezentanco nastopil na prvem velikem tekmovanju – svetovnem prvenstvu na Japonskem. Sprva je bil posojen v Murcio, kjer se je prvič srečal z življenjem v tujini. Največ preglavic mu je na začetku predstavljal španski jezik, saj je trener na treningih zahteval, da se govori izključno v domačem jeziku, a je tudi to prepreko z vztrajnostjo in prebiranjem španskega slovarja v prostem času kmalu prebrodil. V težkem španskem prvenstvu, ki velja za najmočnejše tekmovanje v Evropi, se je hitro znašel in postal nepogrešljiv član moštva. Po dobri sezoni se je vrnil v domovino, na posodo ga je tokrat vzela Union Olimpija, kateri je v navezi z Markom Miličem v evroligi pomagal do velikih zmag proti Olympiacosu in CSKA ter osvojil pokalni in državni naslov. Ko se je poleti mudil na reprezentančnih pripravah, so se mu uresničile otroške sanje – na naboru lige NBA ga je kot 45. v drugem krogu izbral San Antonio Spurs ter ga nato poslal k Phoenix Suns.
V moštvu iz Arizone je v tistem obdobju mrgolelo zvezdnikov največjega kova, s Shaquillom O'Nealom na čelu. A mladega Dragića je pod svoje okrilje vzel eden najboljših organizatorjev igre v zgodovini lige NBA Steve Nash, mu delil nasvete na igrišču ter izven njega ter mu pomagal, da je bil prehod z evropskega na ameriški način življenja in razmišljanja lažji. Medtem ko je bila prva sezona težka, saj pod vodstvom trenerja Terryja Porterja ni dobival priložnosti za dokazovanje, se je to spremenilo s prihodom Alvina Gentryja. Ta je Dragiću zaupal, mu stalno pridigal, naj se na parketu ne boji in igra svojo igro, kar je hitro obrodilo sadove. V drugi sezoni je Goran začel prikazovati vse boljše predstave, proti Utah Jazz dosegel 32 točk, med zvezde pa se izstrelil 7. maja 2010 na tretji tekmi polfinala zahodne konference. San Antonio Spurs je na tisti tekmi vodil že za 18 točk, a je Dragić v zadnji četrtini eksplodiral, dosegel 23 od svojih 26 točk ter osupnil ligo NBA. »To je bila najboljša predstava v zadnji četrtini na tekmi končnice, kar sem jih kdaj videl,« je takrat izustil eden od zvezdnikov Grant Hill. A kljub vse boljšim igram se je Phoenix 24. februarja 2011 odločil, da Dragića pošlje v Houston Rockets, ter s tem storil potezo, ki jo je kmalu obžaloval. Slovenski reprezentant se je v Teksasu dokončno razcvetel, pod vodstvom Kevina McHala blestel, 13. aprila istega leta pa kot prvi Slovenec na obračunu proti Minnesoti dosegel trojnega dvojčka (po 11 točk, skokov in asistenc). Ko mu je poleti 2012 potekel dogovor s Houstonom, je Dragić postal prost igralec. Zanj se je zanimalo kar nekaj moštev, na koncu pa se je odločil za vrnitev v Phoenix, ki ga je videl kot idealno zamenjavo za odhajajočega Steva Nasha ter mu za štiriletno zvestobo odštel okoli 30 milijonov dolarjev.
Medtem ko Dragić navdušuje navijače v Phoenixu, kjer je prvi obraz moštva, mu družbo in podporo nudi dekle Maja. V prostem času rad pogleda kakšen film ter z veseljem pričakuje čas, ko se lahko vrne v domovino in preživlja čas z družino in prijatelji. Milijoni in slava ga niso spremenili, ostal je skromen in dostopen, po ljubljanskih ulicah pa se pogosto prevaža kar s kolesom. Letošnji oddih bo nekoliko drugačen, saj bo zaradi bližajočega se evropskega prvenstva še bolj na očeh javnosti. A Gogi je tega navajen, Slovenijo pa bo v septembru poskušal popeljati do tako želenega odličja.
