Zbirko odpre pesem 1991, simboličnost naslova je dovolj zgovorna tudi v primeru pesmi Sloni, ki odpre glasbeni album. Tako pesmi na papirju kot dvanajst uglasbenih rock komadov nas pelje skozi naš čas. Secirajo polpreteklost, ko smo okameneli od suverenosti, oslepeli od kreditov, onemeli od obljub. Samorefleksivnost brusi ostrino sporočilnosti, ki narašča in izbruhne v upor. Čuševo pero je udarno in neprizanesljivo. Razbija krivice, premika ograje in zahteva sodbo, vendar dramatičnost preglasi z nesramno samokritičnostjo, ki je kot krik po streznitvi. Po razbojnikih, tatovih, lažnivcih, prevarantih in izdajalcih pridejo na vrsto preroki: »Ne smemo dovoliti, da nam ponovno pridigajo s figami v žepih.« Na koncu optimistična vizija poti iz razkroja namigne celo na zmago, za katero pa je treba imeti Pogum, kot je naslov zaključne pesmi v pesmarici in na plošči. »Očetje so se žrtvovali za nas in mi se žrtvujemo za svoje sinove,« so zadnje vrstice, ki sklenejo krog.
Dežurne krivce tvori isto staro in osnovno jedro – s to pomembno razliko, da je frontman Leon Štrakl odložil kitaro in vzel mikrofon za svoje edino sredstvo izražanja. Drugi trije so ostali na istih mestih: za baterijo skrbi Igor Ketiš, z basom melje Tomas Tibaut, s kitaro pa strelja Marko Čuš. Seveda so to še vedno dobri stari Dežurni krivci. Mračni, neomajni in odločni. S ploščo Fakti so obrnili novo stran v svojem ustvarjalnem delu: po prvencu Nikogaršnje mesto – daleč od ljubezni (2001) ter albumih Kakor človek (2007) in Strup (2007) so naredili korak naprej. Nekonvencionalna struktura Čuševih pesmi, ki se je izognila formi kitica-kitica-refren, je zahtevala drugačen, nov pristop. Našli so ga v še bolj poudarjeni repeticiji in nenasilno razvlečenih pasusih, v katerih je našla svoje opazno mesto tudi jezna in neposredna Štraklova dikcija. Ta z družbeno(samo)kritično ostjo dreza naravnost v žerjavico in dodatno podžiga močno trdorockovsko rifanje in bobnenje. Sporočilno pošteno zasmrdi po udarnosti in provokativnosti Damirja Avdića. Od bazičnih rockovskih formul pa se oddaljujejo z zavidanja vrednimi metaliziranimi elementi; njihov rock je po moškosti v koraku z brežiškimi nerjavečimi Demolition Group. Da je bila plošča posneta v živo v samo dveh dneh, ji daje še več fluida. Po dobri izkušnji dela z avstrijskim producentom Hannesom Jaecklom na predhodnem albumu so se tudi tokrat lotili dela z njim in iztisnili masten koktajl rudimentarnih in prvinskih rock komadov.
Surovi fakti padajo na mizo ob pravem času. Surovost besed se je zlila s surovim rockom, skupaj pa odslikavajo surovost boja za boljši jutri. Plošča Fakti je rockovski manifest protesta, ki ne premore zgolj odločnosti, ampak tudi trezen pogled naprej, in kar kliče k (samo)odgovornosti.
