Poglejmo, kaj se je zgodilo Bolgarom. Stokali so s škripajočimi zobmi pod bremenom krize, a ker je premier Bojko Borisov dejal, da bodo zatiskali pasove, dokler jim oči ne skočijo iz očesnih jamic, ker je to dobro za državo in lepšo prihodnost. Potem pa so dobili položnice za elektriko, kot da bi vsak doma imel obrat za predelavo aluminija, in so se pognali na ulice. Tam so se dodobra stepli z varuhi reda, miru in politične oblasti, dva sta se celo zažgala, cel kup jih je bilo ranjenih in zaprtih. Tako kot se spodobi za demokratično državo. In kaj naredi predsednik vlade Borisov? Namesto da bi drhal mlatil še naprej, najprej v kali zatre tržne zakonitosti in odžene oderuške češke distributerje elektrike, ki so služili tako, kot bog zapoveduje, ko gre za kapitalizem, potem zniža ceno elektrike in na koncu – odstopi. Da ne more voditi vlade, ki je prelila bratsko kri Bolgarov. Daj, no, Bojko, ljudstvo te je izvolilo, da mu vladaš, da ga kresneš, tako kot oče muhastega smrkavca, ki itak ne ve, kaj bi rad, ti pa takoj »joj, meni je hudo, srce se mi trga, jaz tega ne zmorem...«. Kakšen naj bo potem otrok, če je oče takšna mevža?

Onstran Mediterana, v Tuniziji, ustrelijo vodjo opozicije. Predsednik islamistične vlade Hamadi Jebali namesto da pripravi vsesplošno veselje in razglasi lov na opozicijske nevernike, se na množične proteste odzove z zahtevo po rekonstrukciji lastne vlade. Da ne bo premier vlade, ki nad protestnike pošlje policijo. Ko pa mu njegovi skrajni islamisti to prepovedo, možak strahopetno stisne rep med noge, se ukloni ulici in odstopi. Da to ni demokratično, če oblast narod mlati na ulici, pravi. Majhen problem, ki se ga da preprosto razrešiti z dodatnimi policijskimi silami, vzbudi v njem nekakšno sočutje, neprimerno za vladarja, duševno mehkobo in empatijo do mlatenih, on pa medvedka pod pazduho pa na vrh najvišje palme jokcat.

A to je samo vrh ledene gore. Kako so šele šokirani kristjani, ker se je papež odločil odstopiti. Možak, božji odposlanec, ki bi moral biti trden kot skala, neusmiljen in odločen, ko gre za reševanje problemov, nenadoma reče, da se ne gre več, ker ga je stisnil išias, ker perverzni duhovniki preganjajo otroke po zakristiji, ker cerkveni možje s finančnimi igricami spravljajo vesoljno cerkev na kant in ker je osebni tajnik za hrbtom novinarjem prodajal interne vatikanske informacije. Jožef, Jožef, pa kako naj se navadni smrtniki spopadajo s težavami tuzemskega življenja, če pa ti jecljaje stokaš, da so ti naložili prevelik križ? Kako bi se šele cmeril, če bi moral živeti štiričlansko družino s 500 evri! Saj si slabši od Sanaderja, ki je že ob prvem trku s trmastimi Slovenci, ki ne dajo Piranskega zaliva, odstopil, pobral kolekcijo dragocenih ročnih ur, umetniških slik pa hajdi v Avstrijo. Hrvati, ki jim je bil Ivo vzornik, pojem uspešnosti in nepopustljivosti, reinkarnacija Tuđmana, so otrpnili, svet se jim je podrl in še danes niso prišli k sebi. V Evropi ima praktično samo en narod srečo, da ga vodi klen, odločen, nepopustljiv, neomajen, kot železobetonski steber trden možak. To so Slovenci. Njihovega premierja lahko tožijo, zmerjajo, pozivajo k odstopu, blatijo, ga obsojajo, a odstopil ne bo. On se zaveda svojega mesijanstva, ve, da bo brez njega v kali zatrt slovenski rod, da bo Slovenija obstajala samo še na Wikipediji. Ne boji se izzivov, težav, sodišč. Kot svetilnik stoji pokončno in daje zgled raji, tudi premlati jo in zapira, ker je to za njeno dobro, zato ga ta naravnost obožuje. Janez, ti si up vseh ljudi!