»Hegel na Haitiju je nemara najbolj posrečena formula komunizma,« je tako spet ena izmed slovitih paradoksnih formul Slavoja Žižka, ki jo je zapisal v spremni študiji k prevodu (ta je delo Kostje Žižka) nevsakdanje knjige Hegel, Haiti in univerzalna zgodovina ameriške filozofinje in zgodovinarke Susan Buck-Morss. Kot piše Žižek, je avtorica poskušala pokazati, da moramo za ustrezno dojetje svetovnozgodovinskega pomena francoske revolucije upoštevati še upor haitijskih sužnjev, ki je privedel do nastanka svobodne haitijske republike (haitijska revolucija pa je bila tudi »tiha in prav zato še toliko učinkovitejša referenca Heglove dialektike gospodarja in hlapca«). Filozofi evropskega razsvetljenstva so ostro kritizirali suženjstvo – razen tam, kjer je dejansko obstajalo, na primer v tej francoski koloniji. In ko so se, kot odmev francoske revolucije, črnski sužnji na Haitiju uprli v imenu istih načel svobode, enakosti in bratstva, je to postalo preizkusni kamen za ideale francoskega razsvetljenstva. Celo francoski vojaki, ki so prišli zadušit upor sužnjev, so se začeli spraševati, ali se borijo na pravi strani, ko so slišali haitijske vojake prepevati marseljezo.

Ne le v srednjem veku, ampak tudi še v renesansi je posnemanje starejših umetniških del veljalo prej za pravilo kot pa za kaj nespodobnega ali celo prekršek: za prekršek je, vsaj v teološkem besednjaku, veljala prav vsaka novost, novitas. To seveda še ne pomeni, da umetniki, ki so zajemali iz kulturne in umetniške dediščine, niso bili izvirni, toda pojem umetniške izvirnosti je – kot ugotavlja belgijski literarni zgodovinar Roland Mortier v knjigi Izvirnost (prevedla Katja Zakrajšek) – vendarle pomenil »pravi intelektualni prevrat« in »estetsko revolucijo«, ki je nastopila, ko je bila »teža tradicije občutena kot zavora in ne več kot spodbuda«.

Do tega preloma je prišlo v določenem zgodovinskem trenutku, ki ga Mortier postavlja v razsvetljensko stoletje. S pojmom izvirnosti je povezana »sakralizacija Avtorja«, v spremni študiji poudarja Boris A. Novak, ki pa na koncu doda še sociološko opombo: »Ponovno lansirana teza o smrti Avtorja se žal vpisuje v kontekst nenehnega prizadevanja globalnega Kapitala, da avtorjem odvzame avtorske pravice in se jih polasti.«

O tem, kako se to dogaja na glasbenem področju, pa govori knjiga Simona Fritha in Leeja MarshallaGlasba in avtorska pravica v prevodu Iča Vidmarja. To je zbornik tekstov različnih avtorjev, sociologov glasbe, ekonomistov, komunikologov in etnomuzikologov, katerih rdeča nit pa je – kot trdita Ičo Vidmar in Jože Vogrinc v spremni študiji – v dveh tezah: da je zgodovina glasbe zgodovina izkoriščanja tako skladateljev in glasbenikov kot njihovih pravic; in da je avtorska pravica kot pravno načelo politični konstrukt z ekonomskimi vzroki in posledicami. Frith in Marshall v sklepni besedi vidita dve vrsti negativne utopije avtorske pravice: anarhijo in totalitarnost avtorske pravice. zv