Ko se je Jaka Krapež, reševalec iz ZD Kočevje, nekaj dni po novem letu odzval na telefonski klic tridesetletnice iz Kočevja, ni mogel vedeti, kaj ga čaka v naslednji uri. Nosečo mamico bi moral le varno pripeljati v Ljubljano. A je, potem ko je prišel na dom nosečnice, ocenil, da bo bolje, če pokliče na pomoč sodelavca Bojana Rogaleta. Vsi trije (pravzaprav štirje) so se z reševalnim vozilom odpeljali proti ljubljanski porodnišnici. Ker pa je imela mamica, ki želi ostati anonimna, po več kot polovici prevožene poti vse močnejše in pogostejše popadke, je moral Krapež vozilo ustaviti. In tam, blizu glavnega križišča na Škofljici, se je tiste mrzle januarske noči v reševalnem vozilu rodila deklica.
Mala Kočevka je ena izmed redkih slovenskih otrok, ki so se rodili v vozilih. Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja RS se je predlani na poti v slovenske porodnišnice rodilo le devet otrok. Za primerjavo: v porodnišnicah jih je v istem letu privekalo na svet 21.823, 14 pa se jih je rodilo doma. Povprečno v Sloveniji v enem letu rodi v vozilu osem žensk.
»Vse je drugače«
Porodi v reševalnih vozilih se tehnično ne razlikujejo od tistih v porodnišnici, a vendar so popolnoma drugačni. Tako za matere kot tudi za reševalce. Mlada mamica iz Kočevja, ki je svojo prvorojenko pred leti rodila v porodnišnici, je občutke strnila v enem stavku: »Vse je druffgače.« Nato pa je le pojasnila, da ji je manjkala podpora partnerja, da je razmišljala tudi o tem, ali bo zdržala do Ljubljane ali ne, večinoma pa le o eni stvari: kako predihati popadek, da bo bolečina minila.
Ker so porodi na terenu (bodisi v reševalnih vozilih bodisi na domu) izjemno redki, se jih malce bojijo tudi reševalci. Jaka Krapež, ki je kot reševalec že pomagal pri štirih porodih, priznava: »Čeprav je porod nekaj lepega, med njim razmišljaš o vseh stvareh, ki bi lahko šle narobe. Osredotočen si na delo, razmišljaš pa tudi o tem, kaj vse se lahko zgodi. Seveda upaš na najboljše.« Reševalci v tistih trenutkih razmišljajo tudi o tem, koliko kilometrov so oddaljeni od porodnišnice, kako hitro lahko v primeru zapletov pride pomoč in kdo lahko pride pomagat.
Čeprav morajo vsi reševalci pred nastopom dela opraviti usposabljanje v porodnišnici, je porod na terenu popolnoma drugačen. »Usposobljen si, to drži. A je to takšna redkost, ki se zgodi recimo le na dve leti ali na tri leta, da je vsakič znova to preizkušnja. Paziti moraš na množico stvari, od tega, ali je v avtu dovolj toplo, do tega, kako bo potekal porod,« poudarja Bojan Rogale, ki se strinja, da je porod v porodnišnici »luksuz« v primerjavi s porodom v reševalnem vozilu. Ne samo zaradi neprimerljive številčnosti in usposobljenosti osebja (reševalca, po izobrazbi zdravstvena tehnika, sta izkušnjo označila kot »sama dva sredi ničesar«), temveč tudi zaradi opreme. Medtem ko imajo reševalci v vozilu na voljo le porodni set, so v porodnišnicah založeni s pripomočki, zdravili in aparaturami.
Breme odgovornosti
Ključen dejavnik pa je tudi čas. Bojan Rogale in Jaka Krapež pojasnjujeta, da sta imela srečo, ker je njuna pacientka rodila ponoči. Iskanje primernega prostora sredi prometne konice v tistem trenutku, ko reševalec iz zadnjega dela vozila zavpije »Ustavi!«, je za vozečega reševalca zelo stresno. Ta se mora v najkrajšem možnem času varno umakniti s ceste in poiskati prostor, kjer ne bo ogrožal nikogar – ne oseb v vozilu ne udeležencev v prometu – in pomagati. Porod je namreč v tistem trenutku neizogiben.
Nad reševalcema, ki sta neučakani deklici pomagala na svet, pa je ves čas viselo dodatno breme odgovornosti. Pomagala sta namreč sokrajanki. »Na srečo se je dobro izšlo,« pravi Bojan Rogale, a dodaja, da bi se v primeru težav javno mnenje kaj hitro obrnilo. Reševalca, ki se znata na račun svoje »kratke« slave dobro pošaliti, sta povedala še, da se dobro spomnita vsakega poroda v reševalnem vozilu ali na domu in vsake hiše oziroma bloka, kjer so »neučakančki« doma.
