Prav zvočni nemir, zaradi katerega se je kasneje Ramovš zavezal sonoristiki poljskih zgledov, skladateljevo Sinfonietto umešča na zemljevid izstopajočih slovenskih del. Filharmonija in dirigent Loris Voltolini so se dela, ki skriva v sebi kar nekaj virtuoznih pasti, lotili resno. To je še posebej izkazoval počasni stavek, v katerem so bili solistični pogovori pihal pod dirigentovo roko izrazito modelirani, občutljivost pa se je s fraziranja prenesla tudi v barvno oblikovanje. Po tehnični izčiščenosti in interpretacijski moči ostali stavki žal niso bili na istem nivoju. Izkazalo se je, da orkestru v vratolomnih pasažah, ki morajo vedno dajati občutek lahkotno naravnega in neobremenjenega, mestoma tudi zmanjkuje sape.

Zelo podobno se je nato godilo tudi Šostakovičevi Šesti simfoniji, eni izmed tistih skladateljevih »pravih« skladb, v kateri je globoko osebnoizpovedna tragika prvega stavka, prebodena s številnimi aluzijami (na primer Bach), kontrastirana z dvema mimobežno hitrima miniaturama – finale je v svoji absurdnosti stopnjevan do groteskne cirkusantske burleske, ki kljub prekipevanju samo zakriva nekaj veliko bolj temnega. Vsaj v hitrih stavkih se je pokazalo, da naši filharmoniki ne morejo drveti kot najhitrejši ferrari – da obstaja oblikovalna vloga in muzikantska občutljivost, a da slednja ni vedno v koraku s tehničnimi možnostmi. Tako so nekateri pihalski soli dihali v širših melodičnih lokih, drugič so se pa nastavki izmikali, zapadali v intonančne nenatančnosti. Seveda je pomemben delež izvedbe odgovornost dirigenta, pri čemer se je Voltolini slabše odrezal predvsem pri odmerjanju širših dramatično-vsebinskih lokov. Prvi stavek Šostakoviča, ki razpada paradoksalno v vrsto nižišč z izpostavljenim liričnim »viškom«, ni raztegoval večne misterioznosti, napetost se je izgubljala. Prav zaradi tega nadaljevanje ni prineslo pravega kontrasta in tudi v finalu bi bilo potrebno odmerjati več ciljne naravnanosti v končno preoptimistično »apoteozo«.

Kot osrednji solist večera je nastopil slavni brazilski pianist Nelson Freire. Ostala je slutnja velikega pianizma – vsaj počasni stavek je bil na zvočno-barvni ravni oblikovan z rahločutnostjo velikega mojstra, ki zna v najmanjših vzgibih melodičnega gradiva poiskati tudi poetično vsebino. A bolj dramatično-virtuozna vsebina, še posebej tista iz finala, se je Freireju že izmikala izpod rok in se spreminjala v bledo enoličnost. Zdi se, kot da nas je veliki pianist obiskal kako leto prepozno. Seveda pa je potrebno spregovoriti tudi o deležu orkestra, ki mu sicer Chopin ne daje veliko, zato je treba to obupno partituro vedno »reševati«. No, Voltolini je ni, temveč jo je samo premahal po dolgem in počez – čeravno ljubljansko abonmajsko občinstvo res ni selektivno, si take zadržanosti vendar ne gre privoščiti. Izkupiček koncerta je bil torej zanimiv programski okvir in izstopajoča poustvaritev enega stavka Ramovša – gotovo bistveno premalo zato, da bi verjeli postturnejski evforiji.