Ljudje so šli kar mimo...
Vasja Žemva je tudi ustanovni član organizacije EURAMI, Evropskega letalsko-medicinskega inštituta. Ob več kot tri desetletja dolgem sodelovanju z največjo nemško letalsko reševalno službo DRF je stkal prijateljstva in pomislil, da bi njihov odlični projekt, ki od leta 2006 skozi igro poučuje otroke o ukrepih pri manjših nesrečah in v izrednih situacijah, pripeljal tudi v Slovenijo. Vasja Žemva je prevedel slikanico, ki so jo pripravili nemški zdravniki reševalci DRF, in je zadovoljen: »Do marca bo v Sloveniji že 1180 otrok opravilo tečaj Otroci se učijo pomagati.«
Pred kratkim je novinarka Meta Černoga v Nedeljskem dnevniku pisala, kako je sredi Ljubljane na tleh ležal mlajši moški, na videz nezavesten. Mimo je šlo vsaj deset ljudi, nekateri so ga malce oplazili s pogledom, drugi še to ne, nato pa se je le našla gospa, pozneje se je izvedelo, da je bila Nizozemka, ki se je sklonila k ležečemu moškemu in mu želela ponuditi pomoč. Šele potem so se odzvali še drugi mimoidoči… Nenavadno?
»Na žalost niti ne, to je odsev realnosti,« pravi Klemen Lipovšek, specializant družinske medicine, licenčni predavatelj prve pomoči pri Rdečem križu, ki tudi pri svojem delu opaža, da je odziv ljudi, kar še posebno velja za urbana naselja, večinoma takšen. Bodisi zato ker ne vedo, kako bi pristopili k poškodovanemu ali nezavestnemu človeku, ali pa jih je preprosto strah, da ne bi česa naredili narobe. Da torej ne bi naredili napake, najraje ne naredijo ničesar, kar pa je v resnici najslabše.
Očka ves bled, mamica panična
Že kadar prihajajo otroci domov poškodovani, so reakcije staršev od popolne nemoči in neznanja celo do panike. A takrat ne morejo gledati stran. Otroci pa bi radi pomagali človeku v stiski, a se ob kritičnih situacijah od odraslih naučijo »gledati stran«. »S projektom Otroci se učijo pomagati želimo to spremeniti in otroke naučiti, kako se odzvati v takih primerih. Zanje lahko prva pomoč pomeni nekaj samoumevnega za vse življenje,« razlaga vodja projekta Vasja Žemva. Čisto za začetek jim skozi igro povedo, naj nikar ne stečejo stran, če se prijatelju pripeti nesreča. Nihče ni tako majhen, da ne bi mogel pomagati.
Ko smo skušali poiskati podatke, kolikokrat se na številko 112 javijo otroci, ki so prisotni nezgodam in potrebujejo reševalce, nam poveljnik Civilne zaščite Republike Slovenije Srečko Šestan pojasni, da tovrstnih statističnih podatkov ni, vendar pa operaterji potrdijo, da v stiski kličejo tudi otroci. Le ugibamo lahko, koliko ljudi res obvlada prvo pomoč in lahko samozavestno pomaga, čeprav so vsaj vsi vozniki morali opraviti tečaj. »Tečaj velja za vse življenje in to ni dobro. Jaz sem ga naredil pred skoraj 40 leti, če znanja ne bi obnavljal, ne bi vedel, kako nuditi umetno dihanje, ker je danes drugače kot tedaj.«
Projekt Otroci se učijo pomagati v Sloveniji omogoča farmacevtska družba Lek, izvaja pa Gorska reševalna zveza Slovenije (GRZS) v sodelovanju z Visoko šolo za zdravstveno nego Jesenice in Upravo RS za zaščito in reševanje ter je namenjen predšolskim otrokom in otrokom v prvi triadi osnovne šole.
Ostani miren, ne zbeži!
»Moj očka je pa po TV gledal, kako sta se dva avta zaletela,« je Nik študentkama tretjega letnika Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice Petri in Moniki razlagal, kaj ve o nesrečah. Rok je povedal, da je med nogometom zadel ob ograjo in si poškodoval roko, da je mama rano povila. Maja je padla s kolesa in dobila mavec na roko. Rikovemu sosedu je tekla kri iz nosu, so povedali otroci. Monika in Petra sta malčke spraševali, kakšne izkušnje imajo s poškodbami, in zgodbice so se kar vrstile. David je dobil odrgnine, Aleks je padel in se udaril… Malčki so bili voljni sodelovati in odgovarjati na vprašanja. Prostovoljki sta jih zelo prepričljivo naučili, katera je prava številka, ki jo lahko pokličejo za klic v sili. »Iztegnite palec ene roke in glasno recite ena. Zdaj iztegnite še palec druge roke in recite ena, zdaj roki združite in vidite dva palca. Torej je treba poklicati ena-ena-dva.«
S sličicami sta pokazali osnovna pravila, med katerimi je – ne smeš zbežati s kraja nesreče. Na pomoč moraš poklicati odrasle, najbolje na številko 112, ostati pri poškodovanem in se pogovarjaj z njim, če je pri zavesti, ali pa ga obrni na bok.
Res pomembno je, da se otrok ne ustraši, čeprav je bila nesreča morda posledica pobalinstva. Ne sme se bati graje, v takih primerih lahko ogovori tudi tujega človeka in prosi za pomoč. Otroci so izvedeli nekaj zelo osnovnih pravil prve pomoči, kako lahko na krvavečo rano položijo gazo ali čist robček, kako opeklino hladijo s čisto vodo, kako nezavestnega obrniti na bok.
Monika in Petra sta z rdečilom otrokom na roko, nogo ali čelo narisali namišljeno rano in potem so ranjence skupaj povezovali, polepili. Otroci so se razdelili v skupine in se medsebojno obvezovali. Ko so bili vsi videti kot lepo oskrbljena četica ranjencev (in nekateri so se ob tem tudi držali kot bi imeli resne bolečine), so od organizatorjev prejeli diplome za opravljen tečaj Otroci se učijo pomagati in še izkaznico v plastičnem ovoju. Skoraj mali doktorčki. Pripadajoči priročnik (slikanico Otroci se učijo pomagati) z osnovnimi navodili bodo lahko prelistali skupaj s starši, bratci in sestricami. Verjetno bodo ob naslednji praski in kapljah krvi vedeli povedati: »Zdaj pa lepo mirno.« Če bo kaj hujšega, bodo iztegnili palec ene in še druge roke, ju združili in poklicali pomoč na številko 112. Povedali bodo svoje ime, kaj se je zgodilo, kje in koliko ljudi potrebuje pomoč. Ko bodo odgovorili na vsa vprašanja, bodo lahko ostali ob poškodovanem in mu povedali, da pomoč že prihaja. Če je pri zavesti, mu lahko kaj povedo, zapojejo pesmico ali ga rahlo pobožajo. Vse to mu bo dobro delo, četudi sam ne more govoriti.