Razstava, ki bo pri nas prvič prikazala vizualni opus ameriškega pisatelja in umetnika Williama Sewarda Burroughsa, je nastala v dunajski Kunsthalle, kuratorsko delo pa sta opravila Colin Fallows, profesor zvočnih in vizualnih umetnosti na liverpoolski univerzi Johna Moorsa, in umetnostna zgodovinarka in publicistka Synne Genzmer iz galerije Kunsthalle Wien. Eksponate sta v različnih galerijah, muzejih in zasebnih zbirkah po vsem svetu nabirala kar štiri leta, med njimi pa so številni, ki so bili doslej le redkokdaj postavljeni na ogled. V vitrine in na stene so postavljeni različni vidiki Burroughsovega dela, vendar sta v ospredju tehniki kolaža in tako imenovanega cut-up, ki predstavljata pomemben del umetnikovega opusa.
Po sledeh dadaistov
Burroughsu je metodo cut-up, pri kateri se fragmenti besedil, slik in zvokov sestavljajo v odprte asociativne narativne strukture, predstavil njegov prijatelj Brion Gysin, ki se je konec petdesetih let prebil do nje po naključju, ko je izrezoval paspartuje za akvarele z olfa nožem. Sicer pa so na cut-up tehniko prisegali že dadaisti, denimo Tristan Tzara, pa tudi Robert Motherwell ali T. S. Eliot. Toda Burroughs je iz literarne sfere metodo prenesel še v zvočno in vizualno umetnost in jo začinil z novimi tehnikami, s čimer je močno vplival na angleško in ameriško underground sceno šestdesetih in sedemdesetih let.
Sprva je cut-up tehniko uporabljal na Shakespearovih ali Rimbaudovih besedilih in pesmih, pri čemer je tekst razrezal na štiri dele, jih pomešal in iz njih iztisnil nov pomen. Kasneje pa je veliko eksperimentiral, med drugim tudi na ta način, da je prvotni cut-up izdelek ponovno razrezal in spremenil vrstni red delov, ga nato fotografiral, zatem pa postavil spet v začetno pozicijo. Pogosto so nastajala besedila, ki jih je mogoče brati tako navpično kot vodoravno. Razstava nazorno prikazuje evolucijo umetnikovega cut-up procesa in njegovo uporabo različnih tipov te tehnike.
Oplemenitil glasbo The Beatles
Z eksperimentiranjem v studiu Paula McCartneyja je prišel do novih načinov ustvarjanja zvočnih del, saj je izdeloval cut-up posnetke in zvočne asemblaže, še preden je postal večkanalni, zvočni kolaž eden od legitimnih umetniških izrazov. Med prve pesmi, kjer je opazen cut-up poseg, sodita Tomorrow Never Knows in A Day in the Life kultne zasedbe The Beatles.
Tako je Burroughs postal oboževan najprej na hipijevski, kasneje pa še na punk sceni, med njegovimi privrženci pa so bili denimo Lou Reed, Patti Smith, Frank Zappa ali David Bowie. »Bil je nekakšna blagovna znamka popularne kulture, saj je imel širok vpliv na uporabo lepljenja magnetofonskega traku in obliko besedil pri številnih glasbenikih, odprl je pot tehniki digitalnega vzorčenja, pomembno vlogo pa je odigral tudi v delu drugih umetnikov, kot sta Jack Kerouac in Allen Ginsberg,« pomen Burroughsovega opusa izpostavi kurator Colin Fallows, ki pristavi, da si razstava med drugim prizadeva raziskati metode, s katerimi je ameriški umetnik preusmeril tirnice velikega območja popularne kulture.
Synne Genzmer ob tem pozornost usmeri še na njegovo vizionarsko naravo: »Fascinantno je, da je Burroughs že toliko desetletij nazaj eksperimentiral z elementi, ki so šele pred kratkim postali del našega vsakdana. Pomislimo samo na funkcijo kopiraj – prilepi, ki jo dnevno uporabljamo po računalnikih, Burroughs pa ji je veljavo že davno dal na kosu papirja.«
Streli puške v zasebni knjižnici
Da bi cut-up proces kontekstualizirala, sta kuratorja na ogled postavila še številne umetnikove druge eksponate. Tako je v Mednarodnem grafičnem likovnem centru moč videti še produkte »slikanja« s puško, številne fotografije, na katerih je portret umetnika, in tiste, ki jih je posnel sam, notesnike, kamor je beležil svoje ideje, vizualne kolaže ali kolekcijo revij in časopisov, ki so objavljali njegova dela. Knjižnica liverpoolske univerze John Moores je posodila publikacijo My Own Mug, ki jo hranijo le še redke ustanove, a je v zgodnjih šestdesetih prva objavljala Burroughsovo cut-up literaturo.
Del razstave je tudi interaktivno zasnovan, saj v muzej postavlja rekonstrukcijo umetnikove zasebne knjižnice, ki je bila izdelana na podlagi Ginsbergovega seznama, ki razkriva, katere knjige naj bi sestavljale privatno zbirko cut-up umetnika. Obiskovalci se lahko posedejo ob knjižni polici in listajo ali berejo literaturo, ki je navduševala Burroughsa. Medtem pa zvočna instalacija v sosednjem prostoru nudi še ohranjene cut-up posnetke. »Vsaka soba na razstavi je nekako samostojna. Obiskovalec se tako giblje od ene komponente umetnikovega opusa k drugi,« postavitev razstave opiše Fallows.
Sam koncept razstave, ki na ogled postavlja izjemen razpon umetnikovega dela, saj razstavlja cut-up v različnih medijih, od kolaža besedil, fotomontaž pa do eksperimentiranja z avdioposnetki, tako imenovano »shotgun« umetnost, pa tudi redke fotografije, knjige ali kataloge, opozarja, da je veliki ustvarjalec prejšnjega stoletja ne le deloval v številnih umetniških smereh, ampak jih tudi medsebojno spajal. Kot zaključi profesor zvočnih in vizualnih umetnosti na liverpoolski univerzi Johna Moorsa, je Burroughsovo delo tako težko definirati prav zato, ker je operiral s tako širokim naborom medijev.
