V Braziliji, kjer je nogomet šport številka ena, se je vedno nasmejana in pozitivno usmerjena rokometašica z vzdevkom Dani najprej zapisala atletiki. V rojstnem mestu Sao Paulu je bila v kraljici športov zelo uspešna, saj je bila leta 1993, ko je bila stara štirinajst let, prvakinja v kar treh disciplinah: teku na 100 metrov, štafeti 4 x 100 metrov in skoku v daljino. Čeprav se z nogometom ni nikoli ukvarjala, je del njene pozornosti in športnega razmišljanja usmerjen tudi v najpomembnejšo postransko stvar na svetu: je navijačica nogometnega kluba Corinthians iz Sao Paula, njen najljubši igralec pa je zdaj že nekdanji brazilski žogobrcarski zvezdnik Ronaldo.
Toda atletiko je kmalu povsem zamenjal rokomet, v katerem je Daniela hitro nakazala in pokazala, da bo postala vrhunska igralka. Pri 23 letih je Južno Ameriko zamenjala za Evropo, njena rokometna destinacija pa je postal avstrijski klub Hypo. V ekipi z Dunaja je preživela kar deset sezon: od 2002/03 do 2011/12. Hypo se lahko pohvali s štirimi naslovi prvaka Evrope, a vse je osvojil pred prihodom Piedadejeve (v letih 1994, 1995, 1998 in 2000). V desetletnem igranju za Dunajčanke je Daniela le enkrat igrala v finalu lige prvakinj, toda v sezoni 2007/08 je bila v seštevku dveh tekem uspešnejša ruska ekipa Zvezda iz Zvenigoroda.
Po desetletju v Avstriji je Brazilka, ki bo naslednjo soboto dopolnila 34 let, pred začetkom letošnje sezone okrepila Krim Mercator. V pripravljalnem obdobju je potrdila, da je vrhunska okrepitev, toda konec septembra lani je bila njena rokometna pot kruto, a na srečo le začasno prekinjena. Med ogrevanjem pred tekmo s Podravko na spominskem turnirju Vinka Kandije v Ljubljani je krožni napadalki (tako pri Hypu kot pri Krimu nosi na dresu isto številko – pet) nenadoma postalo slabo, desne strani telesa pa ni čutila. Najprej je sedla na klop, nato legla in očitno je bilo, da potrebuje zdravniško pomoč.
Zdravniška služba je takoj posredovala, rešilni avtomobil jo je odpeljal v Klinični center, diagnoza pa je bila šokantna – možganska kap (uradna diagnoza: zaradi strdka v veji ene izmed možganskih žil v čelno-senčnem delu možganov). Zanimivo je, da Daniela pred tem ni imela prav nobenih zdravstvenih težav, po mnenju mnogih je bila celo najbolj zdrava igralka v dosedanji Krimovi zgodovini. Sprva je bila v komi, ko se je zbudila iz nje, pa se najprej ni zavedala ničesar. A kmalu se je njeno zdravstveno stanje začelo hitro izboljševati: naslednji dan je že začela prepoznavati ljudi, jedla je skoraj povsem normalno, čeprav je težko govorila, pa je že skoraj pol ure komunicirala s svojim fantom, ki je po hudi novici takoj dopotoval z Dunaja.
Prav odlična telesna pripravljenost in zares neverjetna življenjska energija sta v največji meri prispevali k neverjetno hitremu okrevanju. Daniela (v domovini je nekaj časa študirala tudi arhitekturo, a študija ni končala) je dobrih deset dni po nesreči odpotovala v domačo oskrbo in na nadaljnje zdravljenje v Brazilijo, kjer je ostala tri mesece. Stanje se je iz dneva v dan izboljševalo in vztrajna rokometašica je kmalu začela trenirati. Začela je teči in dvigati uteži v fitnesu (priznava, da včasih tudi na črno, brez vednosti zdravnikov), ko pa so ji tako brazilski kot slovenski zdravniki prižgali zeleno luč za vrnitev na rokometna igrišča, se je počutila, kot da bi se znova rodila.
A če si je Zvezdo pred petimi leti zapomnila po slabem (poraz v finalu lige prvakinj, v katerem je na dveh tekmah dosegla šest zadetkov), si jo je nedavno po dobrem. Le štiri mesece po možganski kapi je prav proti Rusinjam v gosteh debitirala v Krimovem dresu v evropski ligi prvakinj in premierni nastop (tekma je bila 3. februarja) kronala s svojim prvim zadetkom in zmago z 29:24. »To je neverjetno, sanjsko. Ne morem verjeti, da spet igram. Sem najsrečnejši človek na svetu,« je bila po vrnitvi na igrišča upravičeno navdušena 175 centimetrov visoka Daniela, ki priznava, da je bilo zdravljenje težko, a tudi hitro, poleg psihičnega strahu pa jo na najtežje obdobje v življenju spominja le še nenavaden občutek v desni dlani.
Njen za črko skrajšan priimek (piedad) v portugalščini – poleg tega jezika Daniela vrhunsko govori tudi nemško in dobro angleško – pomeni pobožnost, spoštovanje, pieteto. In simpatična Brazilka, ki ji največ pomeni podpora družine, si vsekakor zasluži spoštovanje za to, kar ji je uspelo po možganski kapi. »Ko se mi je to zgodilo, sprva seveda sploh nisem vedela, ali bom sploh še živela, kaj šele igrala rokomet. Mogoče je moja vrnitev, še zlasti ker je bila tako hitra, kar nekakšen mali čudež. A sama sem ves čas verjela, da se bom borila do konca in vrnila. Zdaj tudi na najmanjše stvari v življenju gledam z drugačnimi očmi in vsak dan je zame nekaj posebnega in čudovitega,« pravi Piedadejeva, ki so ji zdravniki napovedali, da rokometa ne bo igrala (vsaj) šest mesecev, ona pa jih je prehitela za najmanj dva.
Kot članica reprezentance Brazilije je nastopila že na treh zaporednih olimpijskih igrah (Atene 2004, Peking 2008, London 2012). Njena (za zdaj) neuresničena želja je olimpijska kolajna, ki pa jo bo skušala osvojiti na svojih zadnjih igrah leta 2016. Takrat bo tekmovanje gostila njena domovina Brazilija, odličje pa bi bilo najlepša nagrada ob njenem rokometnem slovesu. Tako kot tudi premierni naslov prvakinje Evrope, za katerega se nadeja, da ga bo (pogodbo s klubom ima do junija 2015) osvojila v Krimovem dresu.
