Tiste, ki morda ne poznate ozadja, naj opomnim, da je Mike Evanderju v povratnem boju za naslov svetovnega prvaka, torej potem ko ga je Evander premagal v prvem, odgriznil delček uhlja, kar je bržkone ena najbolj divjaških in tudi sramotnih možnih potez. A tudi potez, za katere se pri dobronamernem privržencu veščine bržkone vedno prebudi smisel za iskanje olajševalnih okoliščin. Kajti vendarle je težko ne upoštevati pestrosti biografije najmlajšega svetovnega prvaka po vseh treh verzijah in edinega, ki je bil to istočasno, torej Mika Tysona. Letnika 1966 iz Brooklyna, čigar težave so se bržkone začele s smrtjo njegovega menedžerja Jimmyja Jacobsa oziroma z vstopom Dona Kinga, razvpitega boksarskega menedžerja, v njegovo življenje.

Pod njegovim okriljem je Tyson izgubil proti Douglasu v Tokiu, sledila je ločitev od prve žene, igralke Robin Givens, v nadaljevanju pa je bil prvak, kot je splošno znano, obtožen in obsojen na šest let zapora (odsedel je tri) zaradi posilstva 18-letne kandidatke za miss črne Amerike, Desiree Washington. Iz zapora je prišel bankrotiran in islamiziran, čeravno je bila njegova edina religija še vedno Don King, kot je razložil narator enega od dokumentarcev o tem kontroverznem prvaku. In bistveno starejši. Ne več star zgolj 21 let, ko ga je svet imel za najmočnejšega (in povrh še črnega) človeka na svetu, torej pošast.

V ring z Evanderjem je torej stopil dodobra razrvan, s tem da je bil v prejšnjih letih itak javno razgaljen kot manični depresivec oziroma oseba, v kateri se soočata najnežnejše in pošastno. Navsezadnje je Tyson edini, ki je v TV-intervjuju sedel poleg svoje soproge (Givensove) in mirno poslušal, kako je ona vsej Ameriki razlagala, da se ga boji. Vse to in še mnogokaj se da zapisati o Tysonu in to Hollyfield očitno ve, upošteva in spoštuje.

Tako je bilo razbrati iz tistega precej tovariškega objema v kotu nakupovalnega centra, kjer je Evander predstavljal svojo omako za začinjanje mesa za žar. Da, po svoje limonadasto, kot prikaz povojnega odnosa med bivšimi nasprotniki v filmu Parada, a težko zanikam, da paše. Čeprav vedno obstaja možnost, da je tudi Mike tihi deležnik pri omaki.