Zaradi nevarnih drobnih prašnih delcev PM10 pri nas umre dvanajstkrat več ljudi kot zaradi prometnih nesreč, ocenjuje evropska komisija. Slovenija je že leta 2004 v EU vstopila s preseženimi mejnimi vrednostmi in bi morala prve ukrepe sprejeti leta 2006, od leta 2007 pa na to opozarja tudi evropska komisija. Toda vlada še vedno ni sprejela akcijskih načrtov za najbolj ogrožena območja v državi. »To so drobni prašni delci. Dokler se jih ljudje ne zavedamo in dokler ne prihaja do znanstvenih študij, ki potrjujejo, kakšna je umrljivost, je problem običajno, da ker jih ne vidimo, se jih tudi tako hitro ne lotimo,« nedejavnost okoljskega ministrstva opravičuje vodja direktorata za okolje na okoljskem ministrstvu Barbara Avčin Tržan.

Toda medtem ko so drobni prašni delci očem res nevidni, jih dobro zaznavajo merilne postaje organa v sestavi ministrstva, to je Agencije RS za okolje (Arso). Dovoljena dnevna koncentracija nevarnih delcev v zraku je zadnjih deset let vsaj kakšen dan presežena praktično na vseh merilnih mestih po državi. Že vsaj deset let pa število teh prekoračitev presega tudi letno omejitev v Ljubljani, Mariboru, Celju, Trbovljah in Zagorju. Zadnjih nekaj let, za katere je Arso objavil rezultate, enako velja za Kranj, Novo mesto, Hrastnik in Mursko Soboto. Po najnovejših, še nedokončnih podatkih Arso se je onesnaženost zraka v letu 2012 v primerjavi z letom 2011 sicer nekoliko zmanjšala, toda koncentracije PM10 so tudi lani zopet presegle letno dovoljeno količino v Celju, Murski Soboti, Trbovljah, Zagorju, Žerjavu in Novem mestu.

Zapleta se pri denarju

Zaradi tega bi Slovenija že pred leti morala ukrepati, od leta 2007 dalje pa to zahteva tudi Bruselj. Leta 2010 je evropska komisija že uspešno tožila našo državo na evropskem sodišču, vendar je zaradi procesne napake postopek morala prekiniti in ga začeti znova. Pred kratkim je državi poslala prvi opomin, ki mu lahko sledi še drugi in nato tožba, ki se lahko konča s kaznijo v višini več deset tisoč evrov za vsak dan neukrepanja.

Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje so sicer zatrdili, da si intenzivno prizadevajo za izboljšanje kakovosti zraka na najbolj onesnaženih območjih. V tem mesecu so odprli javno razpravo o načrtih ukrepov za Celje, Novo mesto, Mursko Soboto in Kranj, dokončali pa so tudi besedilo odloka za Ljubljano in Maribor. Že lani poleti je potekala javna obravnava predvidenih ukrepov v zasavskih občinah, toda načrt še vedno ni potrjen.

Prav zasavski primer kaže, da se želja ministrstva, da bi vse načrte sprejeli do letošnjega poletja, morda ne bo uresničila. Zapleta se namreč pri vprašanju, v kolikšni meri bo okoli 60 milijonov evrov vreden paket ukrepov v naslednjih treh letih financirala država in koliko bo znašal delež občin. Medtem ko na ministrstvu pravijo, da je pogoj za izdelavo letnih programov dela in s tem tudi finančne konstrukcije ukrepov sprejetje načrtov na občinskih oziroma mestnih svetih in nato še na vladi, v Zasavju pred potrditvijo načrtov čakajo prav na opredelitev njihove finančne konstrukcije. Kot so že večkrat poudarili, glede na velik finančni zalogaj oziroma slabo socialno-ekonomsko situacijo v Zasavju pričakujejo, da bo večji del bremena nase prevzela država.

Grožnja s kaznijo za nazaj bo ostala

Četudi bi Slovenija vendarle kmalu sprejela predvidene načrte ukrepov, pa mora evropsko komisijo hkrati prepričati, da bodo ti načrti dovolj učinkoviti. V nasprotnem primeru lahko komisija postopke proti Sloveniji nadaljuje. Prav tako obstaja možnost (ne izključujejo je niti na ministrstvu), da bo treba kljub sprejetim načrtom kazen plačati za vsak dan neukrepanja pred tem, torej za nazaj.

In zakaj država toliko časa ni ukrepala? Na ministrstvu skušajo očitno preveč neposredno izjavo Avčin-Tržanove za POP TV, da ne ukrepajo tako hitro, ker se drobnih prašnih delcev pač ne vidi, omiliti s pojasnilom, da so imeli v preteklosti velike težave pri pripravi ukrepov, ker niso imeli vseh potrebnih strokovnih podlag, pri čemer jim je še posebej manjkala analiza virov onesnaženja zraka z delci PM10. Toda te analize so bile narejene najkasneje leta 2009 (torej še pred prvo tožbo evropske komisije), ko so bili v programu za izboljšanje kakovosti zraka na nacionalni ravni opredeljeni zelo podobni ukrepi kot v letošnjih posameznih načrtih za najbolj ogrožena območja. Naj dodamo, da se kljub opredeljeni časovnici tudi tri leta po sprejetju še vedno v celoti ne izvaja niti ta nacionalni program. S takšnimi majavimi pojasnili so se na ministrstvu tudi izognili odgovoru, ali bo Avčin-Tržanova, ki direktorat za okolje vodi že več kot dve leti, odstopila oziroma ali jo bo minister Franc Bogovič zaradi očitno zelo ležernega odnosa do problematike odstavil.

Prednostno nad individualna kurišča

Sicer pa nameravajo kakovost zraka na najbolj kritičnih območjih izboljševati predvsem z ukrepi na področju ogrevanja, ki bodo imeli prednost pred ukrepi zoper druga dva velika onesnaževalca zraka z nevarnimi delci PM10, to sta promet in industrija. Pozimi se z lesom ogreva okoli 300.000 slovenskih gospodinjstev, ki pokurijo okoli 1,5 milijona ton lesa, te številke pa v zadnjih letih tako zaradi naraščajočih cen drugih energentov kot zaradi vse večje revščine v državi vztrajno rastejo. Po besedah Tanje Bolte z Arso je mogoče 30 do 40 odstotkov delcev PM10 v zraku pripisati prav individualnim kuriščem, kar sklepa tudi na podlagi dejstva, da koncentracije nevarnih delcev presegajo dovoljene meje izključno pozimi, ko se prometu in industriji priključijo še individualna mala kurišča. K prevelikim koncentracijam delcev PM10 sicer prispeva tudi lega mest v neprevetrenih kotlinah oziroma temperaturne inverzije, zaradi katerih se zrak ne meša in ne premika, zato delci ostajajo na mestu.

Pri tem je ogrevanje z lesno biomaso z vidika obremenjevanja okolja in škodljivih vplivov na zdravje ljudi problematično predvsem zaradi nepravilnega ravnanja ljudi, ki kurijo vlažen les, nimajo primerno vzdrževanih kurilnih peči in dimnikov, uporabljajo zastarele kurilne naprave... »Skrb zbujajoče je, da ljudje, ki prehajajo na ogrevanje z drvmi, vgrajujejo pretežno zastarele in neustrezne kurilne naprave, ne upoštevajo stroke in delajo veliko napak. Posledice nestrokovne samogradnje so lahko tragične, vsako leto je zaradi improvizacij pri ogrevalnih sistemih nekaj smrtnih primerov, nekaj sto požarov, pojavijo se nezdravi bivalni pogoji v domovanju in povečajo škodljive emisije v okolico,« pripoveduje Matjaž Valenčič iz energetsko-svetovalne mreže Ensvet.

Rešitev daljinsko ogrevanje in sodobne kurilne naprave

Na drugi strani je ogrevanje z lesom tem manj problematično, čim boljša je kakovost peči in čim popolnejše je zgorevanje, kar je mogoče doseči s strokovno podprto vgradnjo kakovostne sodobne kurilne naprave, z rednim vzdrževanjem ogrevalnega sistema in s pravilnim kurjenjem lesa.

Toda zamenjava in sofinanciranje nakupa učinkovitejših malih kurilnih naprav bo gospodinjstvom po predlaganih načrtih na voljo šele v primeru, da se ne bodo mogla priključiti na daljinsko ogrevanje oziroma na mikro sisteme daljinskega ogrevanja na lesno biomaso, ki naj bi jih država oziroma občine spodbujale in širile prednostno. Kot najpomembnejši ukrep za zmanjševanje delcev PM10 v zraku pa je predvideno energijsko popravilo stavb. Medtem je na področju prometa osrednjega pomena spodbujanje javnega potniškega prometa in kolesarjenja ter peš hoje. Poudarki v načrtih se sicer nekoliko razlikujejo glede na specifiko obravnavanih območij. Pri Ljubljani, Mariboru in Celju tako snovalci ukrepov razmišljajo tudi o znižanju največje dovoljene hitrosti na obvoznicah, hitrih cestah in avtocestah na njihovem vplivnem območju, kar bo zmanjšalo tudi prometni hrup.