Slovenske biatlonke kot reprezentanca so na športnem polju padle na najnižjo raven, odkar je Janez Vodičar v biatlon k trenerju Vladimirju Korolkeviču pripeljal Andrejo Grašič. Kvota za olimpijske igre je le ena biatlonka, le z eno pa ni mešane štafete, ki je osvojila bron v Ruhpoldingu in peto mesto v Novem Mestu. Po ženski štafetni tekmi je trener Velepec še potožil, da je to nekaj najhujšega, kar se mu je lahko pripetilo v trenerski karieri. No, Velepcu si tega ni treba gnati k srcu. Razpad ženske ekipe je bil napovedan, tudi v teh komentarjih, le da se je to zgodilo prej, kot so mnogi pričakovali. To perečo temo so doslej na vse načine, tudi skrajno neokusne, poskušali pomesti pod preprogo, kar jim je omogočal dober PR in odprta fronta do drugače mislečih.
Na športno plat se niso ozirali, ne glede na pravila. Ko ženska štafeta ni nastopila na lanskem svetovnem prvenstvu v Ruhpoldingu, je bilo vsem z nekaj šolske matematike iz tretjega razreda jasno, da je Soči na kocki. A so še naprej delali kampanjsko, amatersko. Zanašali so se na biatlonko, ki zaostane trideset odstotkov za konkurenco, in povabili drugo, naj se vrne za dva meseca. Ker drugih ne vzgojijo. Izgovori o pomanjkanju športne sreče zaradi tega nimajo teže. Tak pristop je v vrhunskem športu pač le redko nagrajen. To ve vsak rekreativec. Ali kmet. Kar seješ, to žanješ.
Pričakovanje, da se bo v prihodnje kaj spremenilo v vrhu slovenskega biatlona, je nepotrebno. Vse se bo vložilo v pozabo. Sistem deluje po drugih zakonitostih, po katerih se dobro obnesejo dvoličnost, hinavščina, prilizovanje, sprenevedanje, ščuvanje. Vse za dobiček. Iz tega vidika je bilo Novo Mesto zadetek v črno. Manj biatlonk, manj stroškov. Za trženje je zagotovo dovolj zanimiv že nosilec kolajne Jakov Fak.
