Kaže namreč odnos ministrstva do problematike, ki je, milo rečeno, omalovažujoč, vsekakor pa tudi nesprejemljiv. Medtem ko na ministrstvu očitno čakajo, da smog tako kot na Kitajskem zrak obarva črno, vidljivost pa pade na nekaj sto metrov, imajo tudi prostemu očesu nevidne koncentracije v Sloveniji škodljive učinke na zdravje ljudi. Stanje še ni tako kritično, da si ljudje ne bi upali zapuščati svojih domov, da bi množično potrebovali bolnišnično oskrbo ali da bi v trgovinah zmanjkovalo kirurških mask kot na Kitajskem. Toda tudi pri nas ljudje zaradi onesnaženega zraka umirajo. Po oceni evropske komisije dvanajstkrat pogosteje kot zaradi prometnih nesreč.
Če se ozremo samo čez mejo, lahko ugotovimo, da so Avstrijci z obsežnimi študijami že sredi devetdesetih let natančno ugotavljali, kako smrtonosni so delci PM10. Zato dodatno zapletanje Avčin-Tržanove, da se ukrepa počasneje, »dokler ne prihaja do znanstvenih študij, ki potrjujejo, kakšna je umrljivost«, pomeni popolno sprenevedanje. Drži pa, da je odgovorna predstavnica ministrstva prvič odkrito povedala, zakaj na načrte ukrepov za najbolj onesnažena območja v državi čakamo že najmanj šest let.
Najbrž se ji je zareklo, kajti takoj zatem so na ministrstvu tako kot običajno pohiteli z izgovori, da so sprejeli veliko drugih dokumentov, na primer program ukrepov za zmanjšanje onesnaženosti zraka na nacionalni ravni, in da jim je pri pripravi načrtov za posamezna najbolj ogrožena območja v preteklosti velike težave povzročalo pomanjkanje analiz, predvsem analiz virov onesnaževanja z delci PM10. Morda leta 2007, toda v leta 2009 sprejetem že omenjenem nacionalnem programu so ti viri določeni, predvideni ukrepi pa gredo v isto smer kot ukrepi, ki jih zdaj na lokalni ravni za najbolj ogrožena območja načrtuje ministrstvo. Od takrat so minila tri leta.
Krivde za tolikšne zamude sicer ne nosi le okoljsko ministrstvo. Dejstvo je, da so za zmanjšanje onesnaženosti zraka s PM10 potrebni ukrepi na področju prometa, energetike in industrije, zato morajo pri pripravi ukrepov sodelovati tudi druga ministrstva. Prav tako je nujno sodelovanje občin, saj vlada ne more zapirati mestnih središč ali urediti daljinskega ogrevanja v občini. Mnogi ukrepi veliko stanejo, zato si je mogoče misliti, da lokalni politični veljaki izsiljujejo vlado in njihovo izvedbo pogojujejo z državnim financiranjem, medtem ko vlada tudi v luči nižjih proračunskih prihodkov tega denarja noče dati. Prav tako odločnejše delovanje politikov na tem področju ovira nepriljubljenost določenih ukrepov med prebivalci države, pri čemer se lahko spomnimo samo protestov ob zapiranju ožjega jedra Ljubljane za promet.
Toda težavnost naloge okoljskega ministrstva kot nosilca projekta (pa tudi drugih ministrstev in občin) ne odvezuje odgovornosti. Še manj pa je lahko njihovo opravičilo, da problema ne odpravljajo tako hitro, ker se ga na prvi pogled ne vidi. To je popolnoma neodgovorno tako zaradi dokazanih škodljivih učinkov na zdravje ljudi in okolje kot zaradi visokih kazni, ki jih bodo morali Bruslju v primeru nadaljnjega neukrepanja plačevati slovenski davkoplačevalci. Ne le da si tako neučinkovite javne uprave prebivalstvo ne more privoščiti v kriznih časih, ne potrebuje je niti v letih debelih krav.