»So se pa v Darfurju v zadnjem obdobju razmere iz kritičnih zopet spremenile v zelo kritične. Tam sem bil nazadnje konec leta 2010, ampak poročila od tam kažejo, da ne le ZN, ampak cel svet ni uspel zaščititi civilistov. To je dejstvo, sodijo pa naj drugi. Tam življenje očitno ni nič vredno. Že preživetje je velik uspeh, človekove pravice pa zgolj iluzija,« je za Dnevnik.si povedal Mihelič.
Dodal je, da enako velja za Modri Nil in Nubske gore. »Lokalno prebivalstvo prosi ZN in druge organizacije, svetovno politiko in celotno človeštvo, naj za božjo voljo ustavijo bombardiranje in zaščitijo civiliste. Prikrita vojna ni več prikrita, ženske in otroci dnevno umirajo. Posnetki pričajo o najhujših grozodejstvih in to je treba takoj ustaviti! Potem pa naj se dogovarjajo v katero smer bo tekla nafta,« je oster Mihelič. Kot nam je povedal, je v petek govoril s Suleimanom Jamousom, humanitarnim koordinatorjem darfurskih upornikov: »Povedal mi je, da namerava sudanska vojska okrepiti bombardiranja na področju Jebel Mara, z namenom očistiti zemljo domorodnih ljudstev in tam naseliti arabska plemena – Djandjavide.«
Čeprav oblasti to zanikajo, so malijski skrajneži res prisotni v Darfurju
Sudanske oblasti so pred dnevi po poročanju Reutersa potrdile, da so se v Darfurju nastanili uporniki, ob tem pa zanikale poročanja, da gre za malijske islamistične skrajneže v begu pred francoskimi silami. Mihelič je navedbe o prisotnosti malijskih upornikov v Darfurju potrdil. »Po besedah Suleimana Jamousa so malijski skrajneži res prisotni v Darfurju. Zadržujejo se na področju pod nadzorom djandjavidskega vodje Musa Hilala,« je pojasnil.
Po Miheličevih besedah prav to dokazuje, da je treba ljudem po vseh vojnih področjih sveta omogočiti, da bodo lahko sami neodvisno poročali o situaciji. »Poročila v svetovnih medijih so po njihovem mnenju potvorjena in zavajajoča. Pravijo, da so vsa po vrsti napisana za interese drugih. Včasih vzhoda, včasih zahoda, le redko pa v njihovem interesu,« dodaja Mihelič. V Sudanu so ga večkrat vprašali, »zakaj svet v vojna področja dostavlja hrano in s tem ljudi mami v begunska taborišča, kjer životarijo, propadajo ter zgubljajo svoj ponos in duha?« »Medtem pa se nafta in druga naravna bogastva prek skorumpiranih vlad in diktatorjev stekajo v žepe korporacij in tujih držav, ki jim med drugim plačujejo v obliki orožja, s katerim jih nato pobijajo. Zavedajo se, da orožje, hrano in vso drugo 'humanitarno pomoč' večkratno preplačajo,« še opozarja.
Po zaslugi H.O.P.E. in Križnarja lahko prebivalstvo dokumentira grozote
Ustanova H.O.P.E. je sicer od leta 2009 skupaj s Tomom Križnarjem na ogrožena področja Sudana dostavila več kot tisoč kamer, prenosnih računalnikov, prenosnih satelitskih modemov, trdih diskov in druge računalniške opreme. Vse z namenom, da lahko tamkajšnji prebivalci grozote, ki jih dnevno doživljajo, dokumentirajo in pošiljajo v svet ter na tak način osveščajo človeštvo.
»Nakup opreme smo z donacijami omogočili Slovenci. Z obžalovanjem in grozo nad videnim lahko rečem, da je akcija dokumentiranja sicer uspešna, ampak grozot še ni zaustavila,« razmišlja Mihelič, ki se je pred dnevi vrnil iz Nubskih gora. »Lokalno prebivalstvo lahko zdaj vsaj do neke mere samo dokumentira vojno in grozote, ki jih nad njimi izvaja sudanska vlada s svojo vojsko in raznimi milicami. Zaradi razsežnosti humanitarne katastrofe in velikosti področja, kjer tudi ta trenutek izvajajo teror nad staroselskimi prebivalci, je opreme še vedno premalo. Posnetkov pa je že zdaj preveč. Desetine terabajtov na prenosnih diskih in računalnikih je polnih posnetkov, ki prikazujejo zaradi bombardiranja razkosana in zažgana trupla žensk, otrok, starcev...,« je dodal. Posredoval nam je tudi nekaj podob, ki so jih zajeli prebivalci pokrajine. Nekatere si lahko ogledate v naši fotogaleriji, vendar pa številne, še bolj nazorne in tragične, hranimo v uredništvu, saj je njihova vsebina preveč eksplicitna za objavo.
V Nubskih gorah vasi ves čas preletavajo bombniki
Mihelič je bil v Nubskih gorah vsak dan priča preletom bombnikov Antonov. »Od jutra do večera krožijo nad vasmi. Ko pod seboj zaznajo gibanje, pa odvržejo smrtonosni tovor. Ponavadi je to od 2 do 6 bomb, ki v premeru 500 metrov pomorijo živino in včasih nekaj ljudi. Že moj prvi dan smo bili priča bombardiranju v kraju Buram, kjer je ena bomba ranila starca, tri druge pa so na srečo zgrešile tržnico in le zanetile požar. Naslednji dan je grmenje bomb odmevalo v nekaj kilometrov oddaljeni vasi,« nam je zaupal Mihelič in dodal, da na srečo do smrtnih žrtev ni prišlo.
»Te sreče pa niso imeli v predelih severneje, kjer so poročali o več ranjenih in mrtvih. Tako bilo tudi vsak naslednji dan. Z otroci in ženskami smo ob preletih bežali v votline, moški pa so se skrivali v t.i. lisičjih luknjah, ki so jih skopali za zaklon. V redkih šolah, če jih lahko tako imenujem, so imeli pouk v votlinah ali pa v njihovi neposredni bližini. Pouk je bil prekinjen vsake pol ure, ko je Antonov ponovno krožil nad nami. Delo na polju je nemogoče, ker vsako izpostavljanje na odprtem pomeni preveliko nevarnost. Ker zaradi bombardiranja in v mnogih predelih tudi zaradi suše niso mogli pridelati hrane, se bodo mnogi pridružili skoraj 100.000 beguncem v begunskih taboriščih v Južnem Sudanu, predvsem v kampu Yida.«
Mihelič je tudi opozoril, da so razmere na področjih Nubskih gora, ki niso pod nadzorom upornikov, enako kot v Darfurju in Modrem Nilu še veliko hujše: »Tam poleg dnevnih bombardiranj še po zemlji paravojaške milice posiljujejo, morijo in zažigajo vasi. Od tam prihajajo najbolj grozna poročila.«
Kriza v Darfurju se je začela februarja 2003 zaradi suše, širjenja puščav in prenaseljenosti. Gre za spopad med nomadskimi plemeni, ki jih podpira sudanska vlada, in črnskimi poljedelci. Kriza je terjala na milijone beguncev in sto tisoče smrtnih žrtev. Za razsežnost katastrofe mnogi krivijo tudi neodločen odziv mednarodne skupnosti.
