V prejšnjem krogu ste Atleticu v Madridu nasuli kar devet zadetkov, a je bilo tudi to premalo, da bi se Celjani izognili porazu s 24:26.

Na žalost moja dobra predstava ni bila kronana z zmago v Španiji. Seveda sem bil vesel zaradi svoje dobre in učinkovite igre, toda po drugi strani tudi zelo razočaran, ker smo izgubili. Raje bi imel, če bi jaz igral slabo, moj klub pa zmagal. V Madrid smo šli z jasno željo po novih točkah, s katerimi bi si na široko odprli vrata osmine finala. V obrambi smo igrali dobro, precej slabše pa v napadu, kjer smo spet naredili preveč tehničnih napak in izgubili veliko žog. V igri v napadu v zadnjem času preveč grešimo, zato moramo število napak zmanjšati vsaj za polovico.

V prvem delu evropske lige prvakov je celjski klub po katastrofalni predstavi izgubil proti Constanti v Romuniji s 17:22.

Tekma v Romuniji je bila za nas kot nočna mora. To je bila naša najslabša predstava, odkar sem jaz v klubu in odkar je Vladan Matić trener. V prvem polčasu smo dosegli le pet zadetkov, to pa je katastrofa. Prepričan sem, da tako slabe igre ne moremo nikoli več ponoviti. Obramba deluje zelo dobro, precej bolj pa po vrnitvi s SP v Španiji šepa igra v napadu. Mogoče je krivo to, da zaradi reprezentančnih priprav in nastopa na SP igralci v klubu nismo bili skupaj kar mesec in pol, zato smo se v igri malce »odtujili«. Constanti smo se v Zlatorogu sposobni maščevati za poraz na njenem igrišču. Razen naše zmage ne pride nič drugega v poštev. Dve točki morata ostati v Celju, zlepa ali zgrda (smeh). Mi moramo biti tisti, ki se bomo uvrstili v osmino finala, ne pa Constanta ali Sävehof.

Na generalki za Constanto je celjski klub težje, kot je bilo pričakovati, zmagal na ligaškem gostovanju pri Svišu v Ivančni Gorici (27:20).

Ni bilo lahko, čeprav končni izid morebiti kaže drugačno sliko. Končna razlika je bila kar visoka, vendar smo imeli ob polčasu samo dva zadetka prednosti. Še posebej smo se z gostitelji namučili v prvem polčasu, v katerem se je večji del igralo »gol za gol«. Trener Matić je bil upravičeno razočaran, saj je pred evropsko tekmo s Constanto želel spočiti nekatere nosilce igre. A ker naša igra ni bila na pravi ravni, tega ni mogel izpeljati v celoti. V drugem polčasu smo le prišli k sebi in si v petih minutah priigrali pet zadetkov prednosti. Nato smo tekmo mirno in rutinirano pripeljali do konca.

S tekme ste odnesli tudi »spomin« – modrico okoli desnega očesa.

Igralec domačega kluba Muhovec je streljal s tal, jaz pa sem želel strel blokirati. A namesto rok je strel blokirala moja glava (smeh). Muhovca nisem okaral in mu nisem ničesar zameril, ker se takšne stvari pač dogajajo v igri in v žaru borbe. Želel je doseči zadetek, a ga ni, jaz pa sem staknil modrico. No, mogoče je Muhovec malce bolj neroden in je takšen njegov slog igre. V tem je podoben našemu Žigi Mlakarju, le da je Muhovec njegov trikratnik.

Čeprav imate pogodbo s Celjani še za naslednjo sezono, želite že po letošnji oditi v tujino, na vrhu vaših želja pa je nemški Flensburg.

Flensburg je moja največja želja, a kluba še nista našla skupnega jezika glede odškodnine. Upam, da se bosta kluba le dogovorila o odškodnini in da bo v roku tedna ali najkasneje dveh vse jasno. V igri so tudi še nekatere druge mamljive ponudbe, predvsem iz Francije in Madžarske, toda jaz bom do zadnjega trenutka čakal na Flensburg. Skoraj zanesljivo bom po letošnji sezoni zapustil Celje. Razlogi? Ni prišlo do nobenih sporov ali zamer, vse je v redu in ne pritožujem se zaradi česar koli. Enostavno želim oditi, to je moja želja in odločitev. Gre za priložnost, ki jo želim zgrabiti z obema rokama in narediti korak naprej v svoji karieri.

Zakaj ste se tako zelo ogreli prav za Flensburg, katerega trener je nekdanji rokometaš in švedski reprezentant srbskega rodu Ljubomir Vranješ?

Flensburg je vrhunski klub, eden najboljših v Nemčiji in Evropi. Tudi o trenerju Vranješu sem slišal le najlepše stvari: da je odličen trener, da zelo rad dela z mladimi... Z njim sem tudi osebno govoril, dejal pa mi je, da bi bil zelo vesel, če bi jaz prišel v Flensburg. Dobro je tudi to, da je Vranješ »naš človek«: zaradi jezika bi imel manj težav s komunikacijo, laže bi se prilagodil na novo ekipo in okolje, trener bi se mi vsaj na začetku verjetno več posvečal... Poleg tega je Nemčija po mojem mnenju najboljša rokometna izbira. Tamkajšnja liga je najmočnejša na svetu, igra se obramba 6-0, v kateri se najbolje znajdem, veliko igralcev pa je takšnega tipa, kot sem jaz, torej »bombarderjev«. Igranje v Nemčiji bi bilo super izkušnja zame in tam bi se lahko razvil še v boljšega rokometaša.