Brskanje po spominu in iskanje vzporednic med svetovnimi prvenstvi v alpskem smučanju s slovenskega stališča prinese preprosto ugotovitev, da je Schladming, mestece na zahodu avstrijske Štajerske, resnično kraj srečnega imena. Velika razlika med prvenstvoma v Schladmingu pa je predvsem v tem, da je danes edini naš adut zlata Tina Maze, leta 1982 (tudi že prej in še pozneje) pa smo svetu ponujali izjemno ekipo vražjih Slovencev (Bojan Križaj, Boris Strel, Jože Kuralt, Tomaž Cerkovnik, Jure Franko) in Slovenk (Metka Jerman, Bojana Dornig, Anja Zavadlav, Andreja Leskovšek, Polona Peharc). Naš novinarski kolega iz torinskega Tuttosporta Adria Costa, ki ni skoparil z »bombicami«, je v tistih letih pisal o »jugoslovanskem čudežu, ki ga je zgradil inženir«. Inženir naj bi bil Tone Vogrinec, ki je v mladih letih resnično poskušal s študijem elektrotehnike, a je kmalu našel »nišo«, v kateri je bil izjemno uspešen.

Strelov izjemni drugi tek

Boris Strel in Bojan Križaj nikakor nista bila senzaciji svetovnega prvenstva pred enaintridesetimi leti v Schladmingu, a sta za naše smučanje s kolajnama vendarle postavila pomembna mejnika. Boris Strel je kot nekdanji mladinski svetovni prvak v veleslalomu decembra 1981 v Cortini vzel mero svetovni eliti z Ingemarjem Stenmarkom, ameriškima dvojčkoma Stevom in Philom Mahrom, Švicarjem Joelom Gaspozom, Marcom Girardellijem, Švicarjem Pirminom Zurbriggnom in drugimi na čelu. Blestel je kot predstavnik nove tehnike veleslalomskega zavoja in je kot veleslalomski prvokategornik vendarle sodil v širši krog kandidatov za kolajno. Po prvem nastopu si je sicer delil sedmo mesto z Avstrijcem Hubertom Strolzem in zato so fotoreporterji na cilju že pred Strelovim drugim nastopom sestavili zmagovito trojico, toda Škofjeločan jim je naložil novo delo. Z najboljšim časom na drugi progi je za 7 stotink na tretjem mestu zamenjal Švicarja Gaspoza, na sedmo mesto pa se je uvrstil Križaj, ki je bil po prvem nastopu četrti.

V slovenskem taboru, kjer so prevladovali Škofjeločani, se je začelo slavje. Prvi je mimo mrkih avstrijskih rediteljev preskočil ograjo Tone Vogrinec in planil Strelu v objem. To je bil namreč tudi njegov veliki dosežek. Avtobusi z navijači iz Loke so kmalu odpeljali s prizorišča proti domu, a so šoferje po nekaj kilometrih vožnje pregovorili, da so se vrnili v Schladming in počakali na večerno uradno podelitev kolajn. Še bolj glasno in ganljivo hkrati pa je bilo čez nekaj dni na Mestnem trgu v Škofji Loki. Takrat smo zapisali, da takega slavja naše starodavno mestece v svoji tisočletni zgodovini še ni doživelo...

Križaj vozil za »minus štiri«

Spored prvenstva je bil tudi tistikrat tak, da so ga sklenili slalomisti, in zato je bil Bojan Križaj prikrajšan za naslov prvega našega dobitnika kolajne na svetovnih prvenstvih. Po veličastnih zmagah na slalomišču v Wengnu je seveda sodil v najožji krog kandidatov za kolajne, a je imel to smolo, da je v njegovem času tekmoval tudi največji as v tehničnih disciplinah v zgodovini alpskega smučanja, Šved Ingemar Stenmark. Bojan je bil za uvod sicer najhitrejši v kombinacijskem slalomu, a so ga pozneje izločili, ker je smučal prek količka, na slalomu za kolajne pa je Tržičan na obeh progah zaostal le za Švedom in srebro je zanesljivo prišlo v njegove roke. »Vse dosedanje zmage dam za srebrno kolajno!«, je takrat dejal Križaj, ki je, mimogrede, svoja nastopa ocenil le z minus štiri. Tradicionalni tržiški sprejem za velikega smučarskega asa se je zgodil nato šele nekaj dni pozneje, ker je bil takoj po prvenstvu v Schladmingu na vrsti že veleslalom za svetovni pokal v Kirchbergu, Križajevi in njegovi navijači pa so si nato dali duška kar dvakrat: najprej na Ljubelju in potlej sredi Tržiča, kot se za častnega občana tega gorenjskega mesteca spodobi.

Tako je slovensko smučanje dočakalo rezultate desetletnega trdega in načrtnega dela pod Vogrinčevim vodstvom in trenersko taktirko Filipa Gartnerja. Toda tudi naša dekleta so v bližnjem Hausu postavljala svoje mejnike, posebej Metka Jerman z osmim mestom v slalomu, kar se do takrat slovenskim smučarkam še ni posrečilo.

Sedaj lahko čakamo le, ali bo tudi ameriški Vail čez dve leti vsaj približno tako srečen kraj, kot je Schladming. Bo, če bo le Tina Maze še med aktivnimi tekmovalkami...