Bog je lahko le v naših predstavah. Naših projekcijah. In tista projekcija na trgu je bila vrhunska izbira. Izbira besed prav tako. Vrhovna instanca si lahko privošči vse. Njej ni treba izbirati besed, saj gre za metajezik, ki govori o pojavih. Nikoli o ljudeh. Pojavi pa kažejo na popoln razpad sistema, ki ga lahko nazaj sestavi le trepetanje pred božjo kaznijo. Prav zato so bile ostre besede na odru edina možna izbira. Žuganje s strahom, odločnimi ukrepi in božjo strelo v obliki vojske ter policije pa logično nadaljevanje.

Čudenje nad tem, kaj se je znašlo v govoru fizično odsotnega vodje, je zatiskanje oči ne le pred realnostjo, temveč tudi pred zgodovino. Dušan Keber je v Odmevih to lepo povzel z besedami, da nas je Janez Janša naučil sovražnega govora, diskreditiranja in ponižanja. Janezov boj proti vsem je bolj ali manj ponavljanje istih verbalnih vzorcev in akrobacij. Pred tednom dni bi se lahko čudili le, če bi Janez kakšno spravljivo lepo besedo namenil medijem, političnim nasprotnikom, vstajnikom, kulturnikom ali nasploh državljanom Slovenije. Takrat bi lahko vsi skočili v zrak in sprožali alarmantne pozive naokoli. Namreč, vodji se ne more zgoditi takšna nespametnost. Če pa bi se mu v tekst prikradlo kaj takega, bi bilo to znamenje slabosti ali pa totalnega spregledanja ob napovedanem papeževem odstopu. Oziroma, Janez je v takšen govor ves čas potisnjen s strani stricev, Milana, komunajzarjev, temnih sil iz ozadja, kot je dobro ugotovil Janez Juhant. Gospod Juhant je briljanten intelektualec, ki ve, kaj je stiska. Ve, kako se vodja počuti. Kako mu v bistvu nihče ne da dihati niti za sekundo. Še takrat, ko malo zadiha na golf partiji nekje v eksotiki, se nanj spravi protikorupcijska komisija. Pa delajte normalno v takšnih razmerah vsi vi, ki udrihate non stop po ikoni slovenske pomladi.

Te dni je prava ikona Tina Maze. Pogovor Slavka Bobovnika z njo na daljavo pa nekaj, kar je vsaj malo sprostilo prestrašene vernike. Na vprašanje, ali kaj posebno trenira vratne mišice, da lahko okoli vratu nosi vse te medalje, je Tina odgovorila zelo kratko: Saj sem Milka. Ta trenutna samoironija bi bila lahko zgled vsem, ki so pozabili, da v svetu obstajata tudi humor in distanca. Ko je novinar Siniša Gačić pripravljal izvrstno reportažo med udeleženci Zbora za republiko, tega humorja ni bilo nikjer. Le grdi pogledi in užaljenost. Ter žugajoče opazke v stilu, da tam gori na televiziji vsi lažejo in kažejo napačne slike. Skratka, da gre za manipulacijo najvišjega reda, ki jo načrtujejo črne sile, ki so pokradle denar v bankah in zdaj financirajo vso to prividno sranje na ekranih. Da gre za zaroto najbolj mračnih levih fašističnih pojavnikov, ki nimajo niti toliko jajc, da bi izdali policiji svoja imena. No, upam, da se tem nebulozam kdaj nasmeji tudi kdo, ki se je znašel v zanosnem mahanju med pridigo ljubljenega vodje. Nasmeji vsaj zato, ker je bojda smeh pol zdravja…