Zasnovan bi moral biti kot celosten proces, se pravi kot ekonomski, socialni, kulturni in politični proces, temelječ na konceptu trajnostnega razvoja. Razvoj bi moral biti usmerjen v boljšo kvaliteto življenja prebivalstva in temeljiti na aktivnem in prostovoljnem sodelovanju posameznika ter na pravični delitvi koristi, ki iz tega izhajajo. To pa pomeni spremembe v načinu razmišljanja in odnosu do drugega, do skupnosti, do narave, do prihodnjih generacij.
Koncept trajnostnega razvoja je koncept vzajemne povezanosti in celovitosti; za njegovo izpeljavo je potreben ustrezen politični konsenz, vključevati pa mora vsa področja družbe in celoten teritorij. Tak alternativni razvoj postavlja kvaliteto življenja pred ekonomsko rastjo za vsako ceno, izključno na podlagi tržne logike. Spodbuja tako gospodarstvo, ki je v korist skupnosti, v kateri sta zagotovljeni sorazmernost oziroma pravična delitev ter solidarnost. Ob tem je potrebno prizadevanje za trajno in polno demokracijo, ki promovira odgovorno participacijo državljanov in družbenih organizacij pri zagotavljanju pravičnega in učinkovitega upravljanja z javnim dobrim, strpnega sobivanja in solidarnosti.
Za to je treba ustvariti učinkovit politični instrumentarij.
Instrumenti
Glavna usmeritev razvoja bi morala biti zagotavljanje kvalitete življenja, kar neoliberalne ekonomije ne zanima, ko postavlja v ospredje dobiček in koncentracijo dohodka na račun zniževanja že dosežene ravni. Mnogi ekonomisti se osredotočajo na izboljšavo pravil za delovanje trga, drugi spet se trudijo v nasprotni smeri, tj. odpraviti vsakršna tržna pravila in človeka postaviti v službo kapitala. V našem okolju so redki ekonomisti, ki dajejo prednost delu, človeku pred kapitalom in ki bi obravnavali inovativnost kot osrednji dejavnik razvoja. Toda inovativnost je eno od orodij za uspešen industrijski in podjetniški razvoj; pomeni sposobnost ustvarjati in se prek ustvarjanja in asimilacije novega znanja znati prilagajati spreminjajočim se okoliščinam. Zato bi morala biti znanstvenoraziskovalna in tehnološka politika že od samega začetka ena glavnih osi novega ekonomskega in socialnega razvojnega modela.
Raziskovanje in tehnološki razvoj že po svoji naravi služita drugim razvojnim dejavnikom in imata posredne in neposredne učinke tako na gospodarski kot družbeni, kulturni, politični razvoj ter na varstvo narave. Če trdimo, da sta ustvarjanje in pridobivanje znanj ključna za gospodarsko rast in glavno gonilo poslovne uspešnosti, je ob tem prav tako treba poudariti, da sta tudi glavni dejavnik intelektualne in kulturne obogatitve skupnosti ter prispevata h krepitvi ekonomskega in družbenega tkiva. To pomeni, da bi se morala razvojna strategija preoblikovati v politično jedro, ki bo združevalo različne interese in spodbudilo pomembne spremembe na vseh področjih.
Toda politika spodbujanja lastne oblike trajnostnega razvojnega modela (na temelju razvoja znanosti in tehnologije) ne bi smela biti vertikalno postavljena od zgoraj in ločena od politik drugih strateških dejavnosti v državi. Postavljena bi morala biti na horizontalnih temeljih, na katere se opirajo vsi dejavniki družbenega razvoja. To pa predpostavlja referendumsko odločitev o osnovnem okvirju razvojnega modela, sprejeto na plebiscitaren način, ki zavezuje politične subjekte k spoštovanju odločitve.
Osnovni obris alternativnega modela
V današnjem mednarodnem kontekstu odprte in kompetitivne ekonomije Slovenija ne more tekmovati v nizkih cenah izdelkov, prav tako nima surovin, ki bi lahko bile vir proračunskih prihodkov, še manj je zmožna prenesti nadaljnje zniževanje dohodkov svojih državljanov, sklicujoč se na nesmiselno in zavajajočo »konkurenčnost«. Treba bi bilo postaviti nove temelje in zgraditi novo shemo institucionalnih odnosov, vzpostaviti drugačno, bolj kompleksno infrastrukturno podporno mrežo in težiti k spremembah družbenih odnosov, kar vse bi omogočalo ustvarjanje dodane vrednosti na drugačnih osnovah in drugačen način.
Po eni strani je za to potrebna razvita znanstveno-tehnološka infrastruktura (visokošolske ustanove, raziskovalni centri, tehnološki parki, inkubatorji itd.), ki zagotavlja razvoj novih znanj in inovacij. Po drugi strani pa je za uspešno aplikacijo modela, ki vključuje dobrine, odnose, norme, politični kompromis in institucije ter ustvarjanje dodane vrednosti, potrebna interaktivna povezava med temi institucijami in mikrogospodarsko ravnijo.
Navedeno predstavlja osnovo uspešnega baskovskega trajnostnega razvojnega modela, ki ga danes preučujejo tudi na najuglednejših svetovnih univerzah. Zasnovan je bil v osemdesetih letih minulega stoletja in temelji na vzdržni razvojni strategiji, katere splošne smernice so bile predlani predstavljene v perspektivi do leta 2020. Baskovski program je rezultat širše javne debate državljanov, gospodarstvenikov, kulturnikov, znanstvenikov, raznih institucij ter družbenih in političnih subjektov. Tako imenovani koncept I+D oziroma kasneje I+D+i (raziskovanje, razvoj, inovacije) je bil v avtonomni pokrajini Baskiji zasnovan na štirih poglavitnih predpogojih, ki so se s časom preoblikovali.
Prvi predpogoj je bil ustvariti »dinamičen domači kontekst«, na katerem bo temeljil razvojni model, nanaša pa se na spodbujanje investicij, učinkovitosti, konstantnega večanja dodane vrednosti. Med domačimi gospodarstveniki so promovirali delovno in ustvarjalno dinamiko, temelječo na treh načelih: tekmovanje-sodelovanje-razdelitev, ne glede na lastniško strukturo.
Drugi predpogoj je razpoložljivost »specializiranih in visoko kvalitetnih dotacij in inputov«. Med najpomembnejše prištevajo kadrovske resurse, znanstveno in tehnološko infrastrukturo, ustrezne finančne institucije, komunikacijsko infrastrukturo in naravne vire.
Tretji predpogoj so »pomožne strukture«, ki vključujejo posebne storitve, komplementarno industrijo in povezovanje ali oblikovanje v grozde (clusters), se pravi povezane strateške sektorske gospodarske organizacije, sektorske poslovne skupine, univerze ter institucije. Gre za pomembne povezovalne organizacijske strukture znotraj posamezne panoge z raziskovalnimi centri, tehnološkimi parki, univerzami, ki naj zagotovijo učinkovitejši nastop na trgu.
Četrti predpogoj se nanaša na »specifične pogoje povpraševanja«, ki zadevajo tekoče poslovanje, medsebojne odnose in odnose z drugimi sodelujočimi subjekti v sistemu. Notranje povpraševanje je postalo osnova za razvoj sistema oziroma za njegovo dinamiko. Z drugimi besedami, notranji trg je postal gonilo celotnih sprememb.
Baski so se oprli na tri temeljne sklope tako imenovane neoschumpetrovske ekonomske teorije, ki se naslanja na delo avstro-ameriškega ekonomista in teoretika Josepha Aloisa Schumpetra (1883–1950). K tem so dodali še dva svoja elementa, ki izhajata iz njihove lastne izkušnje in potreb baskovske družbe. Ti sklopi so:
1. Nova organiziranost industrije oziroma prestrukturiranje gospodarstva predvsem na mikro in srednji gospodarski ravni. Organiziranost industrijskega sektorja se je začela postopno preoblikovati na podlagi inovativnosti (prehod od kvantitete h kvaliteti) in tako, da so se gospodarski subjekti začeli povezovati v grozde oziroma skupine znotraj gospodarskih panog. Notranje preoblikovanje malih, srednjih in velikih podjetij je potekalo na temelju treh prvin – inovativnost, znanje in permanentno izobraževanje – z namenom osvojiti nove tehnologije, ustvariti nove produkte, uvesti učinkovitejše upravljanje ter oblikovati ustreznejšo marketinško politiko.
2. Učinkovit finančni sistem. Da bi pospešili razvoj, je potrebno sodelovanje med podjetniki in finančniki. Potrebne so solidne in kooperativne finančne institucije, ki so pripravljene prevzeti tveganje takšnega preoblikovanja. Baski so ugotovili, da tradicionalni bančni sistem ni navdušen za tvegane projekte, zato so se oprli na hranilnice, banke za razvoj, bančne kooperative in druge sklade.
3. Vloga javnega sektorja. Javna administracija in vlada imata možnost poseganja v ekonomsko dejavnost tako prek fiskalne politike kot z drugimi instrumenti in ukrepi za spodbujanje inovativnosti ter privabljanje kapitalskih investicij. Pri tem velja poudariti, da je v baskovskem primeru največje breme stroškov I+D+i nosilo gospodarstvo. Vladne spodbude so bile v obliki nižjih davkov in ugodne amortizacijske politike v primeru tehnološko zahtevnejših izdelkov. Vlada je pomagala tudi s financiranjem izobraževanja kadrov (menedžerjev, strokovnjakov za marketing in drugih profilov, ki so jih podjetja potrebovala) ter pri trženju na tujih trgih.
4. Mreža tehnoloških centrov, v kateri ima univerzitetni sistem centralno vlogo. V Baskiji je avtonomna vlada leta 1997 ustanovila Baskovsko znanstveno-tehnološko-inovativno mrežo (Saretek) z nalogo podpirati, koordinirati in socializirati razvoj znanosti, tehnologije in inovativnosti. Cilj je bil, da postane njihovo gospodarstvo merilo kvalitete in inovativnosti. Kasneje se je Saretek preoblikoval v Baskovsko agencijo za inovacije, ki danes združuje več sto članic. Postavili so tudi več tehnoloških parkov, ki tesno sodelujejo z univerzo.
5. Delavska participacija v upravljanju podjetij. Ta izhaja iz same narave modela in iz dejstva, da v tako kompleksni ekonomiji, kot je današnja, vertikalni sistem upravljanja ni več učinkovit. Za uspešno delovanje razvojnega modela je potrebno aktivno sodelovanje delavcev pri inovacijah na tehnološki kakor tudi na organizacijski ravni. Na tej točki je baskovska vlada spodbujala podjetnike k uvedbi participacije delavcev na treh ravneh: kapitalski, profitni in upravljavski. Drug pomemben element je, da tak model omogoča oziroma spodbuja različne oblike lastništva (pluralno lastništvo), vključno z državnim lastništvom, kjer je to potrebno.
Euskadi 2020
Julija 2011 je baskovska vlada sprejela nov strateški načrt za »trajnostni razvoj do leta 2020«. Ta splošni programski okvir je nastal na osnovi predlogov, ki so izšli iz širše in več mesecev trajajoče debate na vseh ravneh. Tako je bilo zadoščeno eni od osnovnih premis modela, tj. aktivni družbeni participaciji pri njegovem načrtovanju z doseganjem soglasja vseh akterjev okoli glavnih smernic. V novem programu so sistematizirali metodologijo načrtovanja po piramidalnem principu: misija – vizija – vodilni principi – strateški cilji – področja delovanja. Načrt služi kot integracijska platforma za vse sektorje vladne politike in preostali del javne administracije ter zagotavlja sodelovanje državljanov in drugih subjektov pri njegovem načrtovanju in realizaciji. Izraženi so tudi cilji in želje, da bi z večjo participacijo vzpostavili nov način vladanja.
Razvojna strategija izhaja iz diagnoze lastnega proizvodnega, družbenega in ekološkega potenciala in sistema. Diagnosticirali so osem rizičnih elementov, ki ogrožajo trajnostni razvoj baskovske družbe: pičli naravni resursi, ki se hitro izčrpavajo, energetska odvisnost in podnebne spremembe, tekmovalna globalizacija, globoke demografske spremembe, neravnovesje v zamenjavi generacij, krhkost in spremenljivost vrednostnega sistema, mobilnost in nevzdržnost transporta in neenak mednarodni razvoj.
Baskovska vizija je ustvariti »povezano državo, ki bo kohezivna, sestavljena iz svobodnih in zdravih državljank in državljanov, živečih v miru; ki se aktivno zavezujejo k zamenjavi sedanjega proizvodnega sistema z novim gospodarstvom, ki mora biti okolju prijazno, z nizkim ogljičnim odtisom, kompetitivno in odprto; družbo, ki temelji na izobraževanju, raziskovanju, znanju, inovacijah in izobraževanju za ohranitev socialnih dobrin in kvalitete življenja; državo, ki je odprta svetu in hkrati ščiti svojo kulturno identiteto, naravne resurse in biotsko raznovrstnost, z namenom zgraditi privlačno prihodnost, kjer bo prednost v razvoju imel človekov talent; družbo, ki bo zavezana razvoju planeta in njegovega prebivalstva«.
Drugačen razvoj z drugimi ljudmi
Pri načrtovanju je vsekakor treba izhajati iz celostne vizije družbe, njenega stanja, resursov, vloge države in njenih institucij ter splošne strateške razvojne vizije, toda vedno z vidika posameznika in konkretne družbe. Trg, delo, kapital, vlada, znanost in vse drugo mora služiti človeku in ne obratno, kot se dogaja danes. Država in njene institucije bi morale biti v službi družbe, država bi se morala ukvarjati z gospodarstvom, mu pomagati pri reševanju strukturnih težav in ga usmerjati. Igrati bi morala ključno vlogo pri izvajanju razvojnega modela, ki pa mora temeljiti na splošnem konsenzu. Hkrati bi morala biti v upravljanju in delovanju racionalna v dobro svojih državljanov in se ne podrejati le interesu finančnega kapitala in trga. S tega vidika so socialne komponente investicija in ne strošek – v nasprotju s tem, kar propagira neoliberalna ideologija.
Razvoj in udejanjanje takega modela nista enostavna zaradi kompleksnosti in zahtevnosti ter različnih interesov, ki so prisotni v družbi, pa tudi zaradi vsiljevanja ideološke doktrine s strani Evropske unije in naših politikov, ki so se spremenili v njene operativce. Za drugačen razvojni model so potrebni novi ljudje z drugačnim načinom razmišljanja in idejami, s pravim znanjem in tudi z določeno strategijo. Slovenija ima še vedno boljšo infrastrukturo in gospodarsko strukturo od tiste, na kateri so svoj razvoj začrtali Baski. Poleg tega Slovenija razpolaga s sposobnimi ljudmi, ki bi lahko postavili prihodnji razvoj na novih osnovah. Kdor o tem dvomi, naj si ogleda statične podatke.