Kardinal Stanislaw Dziwisz, ki je bil nezamenljivi tajnik papeža Janeza Pavla II., je v Krakovu ob novici, da je Benedikt XVI. v Rimu najavil odstop, globoko zajel sapo. Tudi on je sprva reagiral emotivno. Dejal je, da papež ne more odstopiti, da preprosto ne more odložiti križa, ki ga je sprejel na dan, ko mu je Sveti duh zaupal Petrovo poslanstvo. Ali drugače, Karel Wojtyla kljub dolgi agoniji zaradi svoje bolezni in bolečinam tega ni in ne bi nikoli storil, je opozoril Dziwisz, ko je opomnil, da je Janez Pavel II. odločitev prepustil Stvarniku.

Wojtyla, ki se je dolgo upiral cerkvenim funkcijam, je papeštvo sprejel kot višje poslanstvo. Ratzinger pa se je funkciji približal z močjo volje in razuma, s projektom za rešitev cerkve, ki se je potapljala kot preluknjana barka (besede so njegove). Wojtyla je bežal od rimske kurije, Ratzinger je bil izvoljen, ker je bil njen podaljšek. Čeprav sta bila oba papeža zelo konservativna, je Wojtyla cerkev pripeljal na plano, med množice mladih ter na celine, ki niso imele ničesar skupnega z vatikanskim palačami.

Ratzingerja je vse to motilo. Motilo ga je ekumenstvo njegovega predhodnika. Od sestrskih krščanskih cerkva je zahteval, da priznajo primat katoliške cerkve. Takoj po prevzemu oblasti je ukinil pisana medverska srečanja v Assisiju, kjer so pod oltarjem sv. Frančiška vsako leto poplesavali verski poglavarji afriških plemen, ameriških Indijancev, budistični menihi, imami in škofje. Ratzinger je sicer poskušal vzpostaviti spravo s pravoslavci, napovedoval je potovanje v Peking. Korenine rimskokatoliške cerkve je nameraval okrepiti s strogo miselno disciplino, z restavracijo srednjeveške cerkve. Oklestena, a bolj militantno organizirana cerkev naj bi se nato lotila nove evangelizacije, z zibelko v manj sekulariziranem in manj dekadentnem ter spon socializma osvobojenem območju vzhodne Evrope. Toda Benedikt XVI., ki je bil izvoljen s podporo kurije, za svoje projekte ni zmogel mobilizirati vatikanskih čet. Kot že Wojtyla pred njim je postajal vse bolj osamljen. S svojimi teološko-akademskimi razpravami si je nakopal sovraštvo muslimanov, z restavracijo latinske maše je mladim, vernikom in reformistom v cerkvi dobesedno obrnil hrbet. Hans Kung, teolog, ki je skupaj z Ratzingerjem poučeval v Tübingenu in z njim sodeloval v pripravi reform drugega koncila, je januarja 2009 izgubil zadnje upanje. Ko je Ratzinger rehabilitiral štiri škofe lefebvrovce, ki ne priznavajo reform drugega koncila in zanikajo obstoj holokavsta, je Kung začel kričati, da je to restavracija cerkve (izpred drugega koncila). »Ratzinger živi v svojem svetu in daleč od ljudi. Zaslepljen od pompoznih cerkvenih ceremonij je slep za probleme vernikov. Njegova hoja v preteklost ima eno samo nerazrešeno vprašanje: kje se bo zaustavil?« je dejal teolog, ki mu je Sveti uficij pred dolgimi leti prepovedal poučevanje teologije.

Joseph Ratzinger se je zaustavil 11. februarja, ko je navidezno položil orožje. Osamljen in postaran je svoj odstop napovedal v latinščini, v ozkem krogu kardinalov. Toda v nasprotju z izrečenim papež ni tako oslabljen niti tako bolan, da bi moral zapustiti krmilo barke. Če bi štele zgolj napisane besede, bi Benediktova cerkev še vedno plula v mirnih vodah. Njegove enciklike in tri knjige o življenju Jezusa so dela solidnega teologa, trdijo poznavalci. Morda je prav intelektualna distanca teologu Ratzingerju omogočila, da se je odrekel mističnemu zlitju s Stvarnikom – podoba, ki nam jo je pred povratkom v hišo očeta nudil Wojtyla. Ratzinger (še) noče vstopiti skozi ista vrata. Morda celo misli, da očetova hiša ne obstaja. Sodeč po besedah, ki jih je izrekel preteklo sredo, ko si je pred rimskimi duhovniki razvezal dušo, Ratzinger niti za milimeter ni odstopil od svojih konservativnih stališč, ki pripadajo dobi, ki ne obstaja več. Še več, rekel je, da smo za liberalno interpretacijo reform drugega koncila odgovorni mediji. Ratzinger živi, da nam bo še naprej igral Mozarta in pisal knjige, v katerih bo morda celo Bogu pokazal, kje mu je mesto. S tem pa je konservativni papež storil nekaj, česar verjetno ni hotel. Z njegovim odstopom je konec nezmotljivosti papeža, odpira se možnost reform, iz sveta pritiskajo na vatikanske zidove, za katerimi bosta od velike noči naprej prebivala dva papeža.