Ratzinger se je nato tudi kot papež srečal z nefunkcionalnimi funkcionarji, ki so naleteli na vsemu človeštvu skupne biološke meje. Ko je bil pred letom dni v družbi upokojenega komunističnega »kardinala« Fidela Castra, se je moral počutiti še relativno mladega. Če so mu v zadnjem času res popustile moči, kot pravi, je bil odstop racionalna, realistična odločitev, ki je temeljila tudi na treznem opazovanju vrstnikov – in na stališču iz leta 2010: »Če papež jasno ugotovi, da fizično, psihično in duhovno ni več kos svojemu položaju, ima pravico, in v nekaterih okoliščinah tudi dolžnost, da odstopi.« Bolje malce predčasno kot prepozno.

Časti so bremena

Toliko prej, če papeštvo ni bilo ravno želeno. V zbirki pogovorov s Petrom Seewaldom, iz katere je zgornji citat in vsi sledeči (Luč sveta, 2010), je zdaj odhajajoči papež podoživljal svoje izvolitve. Ni si želel postati niti škof niti prefekt (kongregacije za doktrino vere) niti papež. Ob novici, da so ga izvolili za papeža, je pomislil na padajočo giljotino. Preplavilo ga je, da ga je doletela strašna, nezaslišano težka naloga! V tem strahospoštljivem odporu je osupljivo nasprotje s polaščevalskimi strastmi, ki so v antiki in srednjem veku postopoma proizvedle institut papeža. Volja do moči nad ljudmi in stvarmi je rimskega škofa postavila v položaj ekskluzivnega posrednika med človeštvom in zamišljeno vsemogočno nadnaravno silo. Pri tem so bile v pomoč številne goljufije in cerkveni vstavki v evangelije, ki jim preobzirni biblicisti pravijo »besede povelikonočnega Jezusa« a gre za mrtvega Jezusa, ki so mu na jezik položili cerkvene interese. Stoletja velikih indoktrinacijskih naporov več sto tisoč duhovnikov in teologov so bila potrebna, da v papeško vlogo dandanes bolj ali manj verjame na stotine milijonov ljudi.

Nekateri izmed njih so zdaj zmedeni. Odstop nedvomno pomeni korak k demistifikaciji funkcije. Če bi mnogi verniki vztrajali pri arhaičnem pojmovanju, da je funkcija inherentna nosilcu, bi izvolitev novega papeža lahko pomenila nekakšno dvojnost vrhovnih avtoritet – starega in novega »očeta«. Ko si bo Ratzinger, »željan miru po težkih letih«, opomogel, se bo zastavljalo vprašanje, kaj si misli o delovanju naslednika. Nezadovoljneži z naslednikom, pojavili se bodo, če bo progresivec ali še večji konservativec, bi lahko osnovali oporečniško »Benediktovo« gibanje. A vse to najbrž ne bodo večji pojavi. Pri nas bo odstop napravil konec manipulacijam, ki so si jih z Benediktom XVI. dovolili nekateri vidnejši kleriki nazadnje nadškof Stres, ki je v intervjuju za radio Ognjišče (2. januarja 2013) nova popuščanja države katoliški cerkvi izsiljeval z mnenjem, da papeža Slovenija kot kraj obiska »zaradi številnih nerešenih vprašanj« ne zanima. Če bi nadškof resnično vedel, kaj papeža zanima, ob njegovem odstopu ne bi bil presenečen.

Pravzaprav se zdi odstop še najbolj presenetljivo dejanje manj kot osemletnega papeževanja. Joseph Ratzinger je bil tako močno vpleten v delovanje svojega predhodnika in ob imenovanju take starosti, da niti ni bilo pričakovati velikih sprememb. Katere so bile opaznejše?

Drdranje v starih kolesnicah

V razliko s predhodnikom je opustil nekatere kultne in doktrinarne poudarke: čaščenje Marije, ki je bilo v ospredju delovanja Janeza Pavla II., postane diskretnejše, Marijina prikazovanja pa skorajda sumljiva. Mentor domnevnih medžugorskih prikazovanj leta 2008 ni bil suspendiran le zaradi neduhovniškega vedenja. Vera naj bo razumljena kot razumska izbira in ne toliko stvar čustev, je med drugim razlagal v treh okrožnicah in štirih pomembnejših predavanjih. Socialni nauk je bil manj izpostavljen, kot bi ga ob gospodarski krizi in njenih posledicah izpostavljal Janez Pavel II., čeprav je Benedikt kritično presojal mednarodne dogodke – od ameriškega mednarodnega delovanja do arabske pomladi.

Ekumenizem da, vendar ne na škodo čistosti in ostrejše »profiliranosti« katoliške cerkve. Tu se je Benedikt bolj kot predhodnik zapletel v začasne spore z islamom, budizmom, Judi, latinskoameriškimi staroselci in nekatoliškimi kristjani. Kot da je hotel z nerodnimi izražanji meje zarezati in ne začrtati. In kot da je hotel s provokacijami izsiliti vlogo poglavitnega reprezentanta celotnega Zahoda. Presenetljivo je, da ni vzbudil izrazitejšega odpora, ko je izražal očitno ambicijo, da se svetu vsili tudi kot govorec celotnega krščanstva. »V tem smislu se že dogaja, da rimski škof v določeni meri lahko govori za vse kristjane, preprosto na osnovi položaja, ki mu ga je dala zgodovina,« se pohvali Seewaldu. Iz ponižneža izpod giljotine se je tu preobrazil v prevzetneža.

V razliko s predhodnikom se je drznil reintegrirati protikoncilsko, ultratradicionalistično Bratovščino Pija X. Z bolečo epizodo nespretne rehabilitacije škofa Williamsona, ki je zanikal šoah (holokavst), v povezavi s prizadevanji za kanonizacijo medvojnega Pija XII. se je mnogim Judom in Evropejcem tedaj stemnilo pred očmi – kljub razmeroma prepričljivim pojasnjevanjem. Za nekaj tisoč privržencev latinske maše in tradicij predkoncilskega časa je papež pokazal več interesa in razumevanja kot za številne pobude desetin milijonov progresivcev.

Tako je še bolj odločno kot predhodnik zavrnil razpravo o ženskem duhovništvu. Zahteve samih katoličanov po ženskem duhovništvu so izraz »diktature relativizma«, ki da cerkvi ne dovoljuje biti, kar je vedno bila: »Ko se na primer v imenu nediskriminacije skuša katoliško cerkev prisiliti k spremembi odnosa do homoseksualnosti in ordinacije žensk, se ji s tem ne dovoljuje izražati svoje identitete.« S tem je poglobil zlasti zamere s severnoameriškimi katoličani, ki so tu videli priložnost za uveljavitev koncilske predstave o cerkvi kot vedno spreminjajoči se instituciji (ecclesia semper reformanda). Obšel je tudi pobude gibanj, kot je »Mi smo cerkev«, za spremembo stališč do celibata, o katerem se sicer je razpravljalo.

Ravno na področju spolnostnih vprašanj se je najbolj trdno držal kolesnic predhodnika. Čeprav so vedno nova razkritja seksualnih škandalov terjala pretres celotnega odnosa do spolnosti. Izkazalo se je, da so bili člani institucije, ki je imela stoletja roko nad spolnim življenjem ljudi, nadsorazmerno vpleteni v porazne oblike spolnega izražanja. V najbolj temeljito raziskanih krajevnih cerkvah so bile žrtve v 80 odstotkih dečki. Bolj kot v vseh drugih primerih cerkvenih polomij (finančnih malverzacij in razprtij med prelati) je bilo tu očitno, da je pastirska palica pogosto sredstvo za zastiranje zločinov in ne simbol dejanske avtoritete. Medtem ko je bilo treba tu na jasna opravičila čakati, so bile obsodbe v drugih primerih takojšnje. Ko je bil Robert Edwards, znanstveni »oče« štirih milijonov otrok, spočetih z biomedicinsko pomočjo, leta 2010 obveščen, da bo prejel Nobelovo nagrado, je Vatikan nemudoma protestiral: Kaj pa propadli zarodki? Kot da prej ko slej ne propadejo tudi vse možnosti tistih milijard semenčic, ki jih asketska duhovščina nosi v modih! Za hip se je zdelo, da je papež odobril kondom. Dokler ni podrobnejše branje pokazalo, da ga za silo odobrava le okuženim moškim prostitutom.

Še celo v Afriki, v državah z najvišjim deležem okuženih z virusom HIV, je Benedikt leta 2009 pridigal, da kondomi stvari le poslabšajo. Izzval je proteste pristojnih mednarodnih institucij. Uporaba kontracepcije bi katoliški cerkvi v Afriki poslabšala izplen, ki (ob prizadevnem prozelitizmu) temelji na dveh osnovah: na visoki rodnosti in na ekonomski nadmoči Zahoda, ki daje privlačnost krščanstvu. Na škodo tradicionalnim verstvom. Zato menim, da je merodajen pokazatelj prepričljivosti katoliške cerkve in vsakokratnega papeža predvsem dogajanje v Evropi in Severni Ameriki. Tu pa je bila nova evangelizacija, ki jo je Benedikt sprožil skupaj s predhodnikom, večinoma neuspešen odgovor na prejšnje težave usklajevanja z moderno dobo.

Kaj je bistveno?

Ko skušamo te dni mnogi po svojih močeh povzeti delovanje odhajajočega papeža, ni odveč opozoriti na njegove načelne, poučne in humane zadržke do tega, da bi nekdo v svojem poklicu napravil »vse«: »Nihče se ne sme čutiti dolžnega, da dela brez prestanka: to je pomembno za vsakogar, naj gre za menedžerja ali (še bolj) za papeža. Mnogo stvari preprosto mora prepustiti drugim. Zato da lahko ohrani notranje videnje celote in notranjo zbranost, v kateri je mogoče ugledati bistvo.« Kaj je bistveno z njegovega vidika, je povedal v eni izmed okrožnic.

V nekaj tednih bo »strašna, nezaslišano težka naloga« naložena drugemu človeku. Le pogum! Breme mu bo toliko lažje, kolikor več ljudi se bo zavedalo, da papeža ne potrebujejo. Papež, če mu je kaj do odraslosti odraslih ljudi, bi moral to razbremenjujočo ponudbo sprejeti.