Dobri dve stoletji po tridentinskem koncilu kot odgovoru na reformacijo se je katoliška cerkev znašla pred novim velikim izzivom, stranskim produktom razsvetljenstva v obliki francoske revolucije, ki ni samo podredila francosko cerkev civilnim oblastem in jo kasneje ločila od države, ampak posledično do temelja stresla položaj rimskega škofa. Papež Pij VI. (pontifikat 1775–1799) je bil svojevrstna žrtev revolucionarnega vrenja, ki je prineslo konfiskacijo cerkvene lastnine v Franciji in invazijo revolucionarne vojske na Italijo, kjer si je na koncu francoska vojska podredila tudi Papeško državo. Svoje tragično papeževanje je namreč Pij VI. sklenil v prisilnem eksilu v francoskem mestu Valence, iz katerega je svojim kardinalom naročil, naj naslednika izberejo v mestu, v katerem jih bo v trenutku njegove smrti zbranih največ. Papeška država je bila obnovljena leto po njegovi smrti, sam pa je ostal v zgodovini zapisan s pogosto nepopularnimi poskusi oživljanja dediščine Leona X. pri promoviranju umetnosti in javnih del v okviru cerkve, njegov trajni spomenik pa je Vatikanski muzej.

19. stoletje: železnica kot pot v pekel

Habsburžani večinsko zbranim kardinalom v beneškem samostanu San Giorgio po Pijevi smrti niso zmogli vsiliti svojega kandidata, njihova blokada dveh glavnih tekmecev pa je po več mesecih pripeljala do kompromisne izvolitve Luigija Chiaramontija, ki zagotovo ni bil smrtni sovražnik francoske revolucije. S tiaro iz kaširanega papirja (saj so originalno v Rimu zasegli Francozi), je bil »okronan« marca 1800, pol leta po smrti Pija VI. Prevzel je njegovo ime in v Rim odpotoval v skromni avstrijski barkači. Pij VII. (pontifikat 1800–1823) si je za prvo nalogo zadal obnovitev Papeške države in ureditev odnosov s Francijo, kar mu je uspelo s konkordatom leto kasneje za ceno izgube tamkaj zaseženega cerkvenega premoženja. Sodelovanje s francosko republiko, med drugim pri celinski blokadi Velike Britanije, je po Napoleonovem oklicu za cesarja, ki se ga je papež udeležil, hitro razvodenelo. Spori z imperatorjem so bili glavna Pijeva skrb vse do ponovnega francoskega zavzetja Papeške države leta 1809 ter njegovega prisilnega eksila v Savono, ki se je končal s konkordatom iz Fontainebleauja, Napoleonovim porazom in ponovno obnovitvijo Papeške države na dunajskem kongresu. Skoraj četrtstoletno vladavino Pija VII. je na koncu zaznamovala radikalizacija nazadnjaškega krila kardinalov z zahtevami po skrajno centralizirani cerkvi in izničenju sekularnih reform, ki so se zahvaljujoč francoski revoluciji razširile po Papeški državi.

Njegov naslednik Leon XII. (1823–1829) je Petrovo barko zato usmeril v skrajno konservativno smer, Papeško državo pa antisemitsko obarval tudi z zakonodajo, ki je Judom prepovedovala lastništvo nad nepremičninami oziroma zapovedala, da jih prodajo po hitrem postopku. Popoln cerkveni nadzor nad šolstvom, sodstvom in drugimi podsistemi Papeške države je vodil v upore, zarotništvo in politične umore, kratka, le šestletna vladavina Leona XII. pa je postala veliko breme njegovim naslednikom.

Pij VIII. (pontifikat 1829–1830) je lahko samo obljubil določene reforme, ko ga je izdalo že sicer načeto zdravje (ugibalo se je, ali ni njegove smrti pospešila tudi zastrupitev), še pred izvolitvijo novega papeža pa se je tudi njegova država znašla sredi revolucije.

Dobrodušnega in učljivega Pija VIII. je nasledil Gregorij XVI. (1831–1846), izrazito konservativen tradicionalist, nasprotnik demokratičnih reform po Evropi in zagovornik verske in politične avtoritete papeštva. Na Petrov prestol je sedel precej nepričakovano, potem ko je španski kralj Ferdinand II. preprečil izvolitev Giacoma Giustinianija, hkrati pa je zadnji papež, ki ob izvolitvi še ni bil posvečen v škofa, čeprav ga je za kardinala imenoval že Leon XII. Revolucionarno vrenje je bilo njegov izgovor za preložitev napovedanih reform, zaslovel pa je z upiranjem tehnološkim inovacijam od plinskih svetilk do železnice. Gregorij XVI. je bil prepričan, da omenjena tehnologija krepi buržoazijo in z njo svobodomiselnost, ki spodkopava moč monarhov, s tem pa tudi njegovo v srednji Italiji. V Papeški državi je železnico prepovedal in jo, poigravajoč se s francoskim chemin de fer (železna cesta) imenoval chemins d'enfer (poti v pekel). V za cerkev spet prelomnih časih Gregorij XVI. morda ni bil velik papež, a je njegov naslednik Pij IX. dobil v roke dokaj trdno zgradbo pred revolucionarnim letom 1848.

Papež, ki je Marijino brezmadežno spočetje spremenil v dogmo in na prvem vatikanskem koncilu »uzakonil« svojo nezmotljivost, je bil kandidat liberalnega krila kardinalov, ki se je uprl zahtevam konservativcev po absolutizmu cerkvene oblasti in zahteval zmerne politične reforme. Že ob četrtem glasovanju je dobil tri glasove nad zahtevano večino, in ker je milanski kardinal Gaysruck z avstrijskim vetom zamudil na konklave, je Giovanni Maria Mastai-Ferretti v znamenje spoštovanja do svojega dobrotnika Pija VII. ob navdušenju množic nataknil tiaro Pija IX. (pontifikat 1846–1878). Med njegovim pontifikatom, ki ostaja najdaljše v zgodovini (31 let, 7 mesecev in 23 dni), je dinastija Savojcev zedinila Italijo in papeža razlastila njegovih ozemelj. K temu je sam pripomogel s prvim papeškim političnim dekretom, splošno amnestijo političnim izgnancem in zapornikom. Strah nasprotnikov papeževih koncesij revolucionarjem, da bodo te razmnožile zahteve slednjih, je bil upravičen. Tajno združenje Circolo Romano je razvnelo množice, ki so zahtevale ustavno vladavino, popolno laizacijo ministrskega sveta in napoved vojne osovraženi in reakcionarni Avstriji. Ker je slednjo zavrnil, ga je prej nad njim navdušeno prebivalstvo Papeške države razglasilo za izdajalca, iz Kvirinala pa sta Piju IX. pred uporniško drhaljo Rimske republike pomagala novembra 1848 tajno zbežati bavarski in francoski veleposlanik. Papeževo ubežništvo je razrešila Francija, ki je z vojsko umirila razmere v njegovi državi, v Rim pa se je »ozdravljen« začetnega liberalizma vrnil na pomlad leta 1850. Francosko zaščito je v okrnjeni Papeški državi, nato pa brez nje užival vse do francosko-pruske vojne, da bi po njej postal »prvi ujetnik Vatikana«. Papeževa izguba ozemlja in zemeljske suverenosti je na eni strani rimskokatoliško cerkev povezala z njegovo duhovno avtoriteto, na drugi pa postavila temelj sodobnemu papeštvu, ki smo mu priča danes. Zdaj blaženi Pij IX., ki ga je izkušnja z revolucionarji preobrazila v političnega konservativca, velja za radikalnega reformatorja in inovatorja cerkvenega življenja in struktur cerkve. Politično je pontifikat končal v izolaciji vatikanskih zidov brez pomembnejših vezi s katerokoli državo in v odprtem sovraštvu z Italijo. Ostal pa je izjemno priljubljen med katoličani v Evropi in po svetu.

Nenadna smrt kralja Viktorja Emanuela in turško-ruska vojna sta odvrnili pozornost združene Italije od dogajanja za vatikanskimi zidovi oziroma od zahtev, da oblasti ob pričakovani smrti Pija IX. posežejo v konklave. Ta se je končal že po treh glasovanjih in prinesel pontifikat umirjenega izobraženca in razumnika širokih pogledov Vincenza Peccija, ki si je nadel ime Leon XIII. (pontifikat 1878–1903). Bolehnemu že pri takratnih 68 letih so napovedovali kratko vladavino, a je umrl pri 93 letih kot doslej najstarejši na Petrovem prestolu. Enciklika Rerum Novarum (Nove stvari) ga po doktrinarnem delu uvršča med največje papeže v zgodovini, v njej pa je razvil katoliški socialni nauk, aktualen še dandanes. Ob zaščiti zasebne lastnine in reševanja sporov z dogovarjanjem in ne revolucijo se je zavzel za delavske pravice in socialno pravičnost ter si prislužil naziv delavski papež. Hkrati je obnovil sholastično doktrino sobivanja znanosti in religije ter odprl vatikanske arhive kvalificiranim raziskovalcem. Svetemu sedežu je povrnil večino prestiža, zgubljenega po padcu Papeške države, ostal pa je samoujetnik v Vatikanu z nadaljevanjem predhodnikove politike do Italije in vztrajanjem, da tamkajšnji katoliki ne volijo ali so izvoljeni na položaje v italijanski državi.

20. stoletje: pravi in vmesni papeži

Leon XIII. je kapitalizem in komunizem označeval za družbena izvržka, sodobni družbeni duh, ki je preveval njegovo papeževanje, pa je presahnil z nastopom Pija X. (1903–1914), ki je zavračal modernistične interpretacije katoliške doktrine in promoviral ortodoksno teologijo. Modernizem, začinjen s filozofi 19. stoletja, je dojemal kot vrivek sekularnih napak, ki kvarno vplivajo na tri katoliška učenja – teologijo, filozofijo in dogmo. Odlikovalo pa ga je globoko sočutje, želel je biti pastoralni papež, njegova izredna dobrodelnost pa se je izkazala tudi ob potresu v Messini leta 1908, ko je apostolsko palačo napolnil z ljudmi brez strehe nad glavo. Skromnost ga je delala za svetnika že za življenja, postopek za beatifikacijo pa je bil sprožen že kmalu po njegovi smrti.

Prva svetovna vojna je v marsičem zasenčila pontifikat naslednika Pija X. Kardinali so z izbiro 59-letnega Giacoma della Chiese želeli po dolgih vladavinah Pija IX. in Leona XIII. še eno trajnejše papeževanje na predvečer vojne, označene za »samomor civilizirane Evrope«. Benedikt XV. (pontifikat 1914–1922) je razglasil nevtralnost Svetega sedeža in se osredotočil na mirovne pobude, ki pa sta jih sovražni si strani dosledno zavračali. Novi papež se je zato posvetil človekoljubnim akcijam od skrbi za ranjence do izmenjave ujetnikov in zbiranja hrane za stradajoče prebivalstvo v Evropi, s čimer je nadaljeval tudi po koncu vojne. Benedikt XV. je pravilno domneval, da versajski mir nosi v sebi klico nove vojne, odkrit spor z italijanskimi sekularnimi oblastmi pa je popeljal v mirnejše vode tudi s tiho podporo kraljevi družini. Leta 1922 je umrl za pljučnico, priznanje njegovemu delu pa je nedvoumno izrazil za zdaj zadnji papež, ko je po izvolitvi leta 2005 prevzel njegovo ime.

Od Benedikta XV. le poltretje leto mlajši Pij XI. (pontifikat 1922–1939), rojen kot Ambrogio Damiano Achille Ratti, je nadaljeval zbližanje z italijanskimi oblastmi, ki je na koncu privedlo do lateranskega sporazuma in konkordata, s katerim je papež znova postal šef na pol kvadratnega kilometra zmanjšane države. Bil je zagnan za doseganje sporazumov z vsemi drugimi državami, zelo hitro po prihodu Hitlerja na oblast tudi z Nemčijo, posledično pa oster kritik ob kršitvah dogovorov, ki so zadevali kristjane in cerkev samo. Pij XI. je bil prvi papež, ki je neposredno nagovoril krščansko ekumensko gibanje, znova iskal združitev s pravoslavno cerkvijo in se zavzemal za dialog z anglikansko.

Eden najbolj kontroverznih papežev moderne dobe je zagotovo naslednik Pija XI. Eugenio Maria Giuseppe Giovanni Pacelli. Torej Pij XII. (pontifikat 1939–1958). Bil je tvorec predhodnikove zunanje politike in s tem tudi reichskonkordata z nacistično Nemčijo, ki ga je Vatikan razumel kot varovalko katoličanov, Hitler pa kot uničenje »političnega katolicizma«. Ob izbruhu vojne je sledil nevtralnostni politiki Benedikta XV., ker ni obsodil nemške okupacije Poljske, pa je bil za tamkajšnje kristjane in duhovnike izdajalec. Judje mu očitajo, da ni obsodil holokavsta, čeprav je Vatikan kot center humanitarne pomoči med vojno rešil tudi na tisoče Židov. Vzpostavitev diplomatskih odnosov z imperialno Japonsko leta 1942 ter podpora Pavelićevi NDH s strani zavezniških sil nista bila razumljena kot nevtralno papeževo stališče. Po vojni je bil tarča njegovih kritik komunizem, zavzemal pa se je za povojno spravo in blažje obravnavanje sil osi in njihovih satelitov. Zadnja štiri leta pontifikata je hudo bolehal, razmišljal tudi o abdikaciji, hkrati pa ustvarjal gardo mladih škofov po Evropi tik pred smrtjo je posvetil takrat šele 38-letnega Karola Wojtylo. Rimljani in katoliški svet so ga k večnemu počitku (1958) pospremili v največji procesiji od rimskih časov sem.

Presenetljiva izvolitev 77-letnega Angela Roncallija je bila ocenjena kot umestitev vmesnega papeža, toda Janez XXIII. (1958–1963), poimenovan tudi Dobri, je svoj kratek petletni pontifikat, začet s povratno vozovnico v beneško škofijo v žepu, spremenil v zgodovinskega. Zasluga gre predvsem sklicu drugega vatikanskega kongresa, katerega sklenitve ni dočakal, a je oznanil novo obdobje v katoliški cerkvi z njeno odprtostjo za spremembe. Papež Pavel VI. (pontifikat 1963–1978) se je odločil nadaljevati koncil, ki bi sicer moral biti odpovedan s smrtjo Janeza XXIII., in zagotovil, da se je duh odprtosti razrasel. Dialoga ni iskal le s preostalimi kristjani in Judi, ampak tudi z drugimi religijami in ateisti. Njegov pontifikat so zaznamovale številne spremembe v svetu, vključno s študentskim uporom, vietnamsko vojno, sovjetskim vdorom na Češkoslovaško, nadaljnjim razpadom britanskega imperija in pohodom kontracepcijske tabletke. Pavel VI. je zaslužen za revolucijo, po kateri imajo pravico voliti papeža samo kardinali, mlajši od 80 let, bil pa je tudi prvi, ki je obiskal šest kontinentov in si prislužil vzdevek romarski papež. Zelo odmevna je bila tudi njegova osebna, na kolenih izražena prošnja ugrabiteljem Alda Mora za njegovo osvoboditev. Na neki način je bil žrtev primerjav s svojima predhodnikoma, katerih delo je dokončal z veliko ponižnostjo, zdravim razumom in brez sklepnih fanfar. Z odprtjem kardinalske kurije škofom pa je evropocentristično cerkev naredil svetovno, presenetil pa je tudi z javnim odzivom na špekulacije o svoji istospolni usmerjenosti.

Smehljajočemu se papežu Janezu Pavlu I. (33 dni pontifikata v letu 1978), prvemu z dvojnim imenom, je bil usojen komaj enomesečni pontifikat. Vzrok smrti, infarkt, ni bil dokončno potrjen in zato ostaja vzrok špekulacijam, vključno s tistimi, kam bi zaplula Cerkev pod za zdaj zadnjim italijanskim papežem.

Spomin na njegovega naslednika Karola Wojtylo, prvega Neitalijana na Petrovem prestolu po letu 1523, je tudi med Slovenci še izredno živ. Janez Pavel II. (pontifikat 1978–2005) je obveljal za enega najbolj vplivnih voditeljev 20. stoletja, botra padca komunizma v rodni Poljski in širše v Evropi, papeža, ki je v drugem najdaljšem pontifikatu znatno izboljšal odnose z drugimi religijami in prepotoval največ sveta, a hkrati ostal ortodoksen v temeljnih katoliških stališčih tudi glede načrtovanja družine, vloge žensk v cerkvi in istospolnih partnerstev. Javno se je opravičil za več kot sto zgrešenih dejanj cerkve proti skupinam in posameznikom v zgodovini od Galileja do aboriginov, medel pa je ostal pri obsodbi duhovniške pedofilije. Verniki vsega sveta so po njegovi smrti zahtevali takojšnje svetništvo papeža, ki je postal prava pop ikona.

21. stoletje: Benediktovi nasledniki ali sledilci?

Ultrakonservativni nemški kardinal Joseph Ratzinger je stopil v velike čevlje Janeza Pavla II. kot Benedikt XVI. (2005; abdiciral 2013). V zgodovino se bo najprej zapisal kot papež, ki je presenetil kurijo, vernike in svet z odstopom, ker mu zdravje ne omogoča več potrebnih moči za odgovorno delo v cerkvi pred novimi velikimi izzivi. Njegov pontifikat, obremenjen tudi s škandali, se zdaj na veliko ocenjuje, prav tako pa se špekulira z morebitnim naslednikom, ki bi lahko znova zgodovinsko preusmeril Petrovo barko, ki je očitno obstala v zatohlih vodah splošne duhovne in tudi religiozne apatije. Bo zmagalo politikantstvo znotraj vatikanskih zidov, ki ga je razkrival Vatileaks, bo konec evropocentrizma cerkve in čas za ščepec dediščine južnoameriške teologije osvoboditve ali za nastop črnega papeža – zadnji naj bi iz Afrike prihajal Gelazij I. (492–496), morda temnopolt, najverjetneje pa grškega porekla.

Z zelenega kontinenta lahko nekateri kardinali premostijo socialna stališča liberalcev in konservativcev v konklavu, glavna kandidata za papeža pa bi lahko bila Odilo Scherer, nadškof obsežne škofije Sao Paulo, ter Argentinec italijanskega porekla Leonardo Sandri, zdaj vodja vatikanskega oddelka za vzhodne cerkve. Nekateri evropski kardinali so v zadnjih intervjujih že omenjali, da bi se cerkev okrepila z latinskoameriškim papežem. Vprašanje je seveda, ali so se predvsem Italijani pripravljeni še v tretje odreči svojemu papežu, največ možnosti pa se pripisuje milanskemu nadškofu kardinalu Angelu Scoli ter vodji papeževega sveta za kulturo Gianfrancu Ravasiju. Pogled v Severno Ameriko je usmerjen h kanadskemu kardinalu Marcu Oulletu, ki trenutno načeluje škofovski kongregaciji, ter razvpitemu konservativcu Timothyju Dolanu, newyorškemu nadškofu in predsedniku ameriške katoliške škofovske konference. Za izredno močnega kandidata velja Peter Turkson, trenutno vodja vatikanskega sveta za pravičnost in mir, ki prihaja iz Gane, celinska konkurenca pa mu je Francis Arinze, nigerijski kardinal, podobno konservativen kot Turkson, a dobro zapisan pri muslimanih. Znotraj Evrope pa mimo italijanskih kandidatov možnost izvolitve pripisujejo še Christophu Schönbornu, dunajskemu nadškofu, medtem ko iz Azije omenjajo filipinskega kardinala Luisa Tagla, ki je s 55 leti med najmlajšimi kandidati, medijsko najbolj vešč in priljuden, ko deli svoje obroke z reveži v Manili.