Že v prvem odstavku zapiše, da so zame rešitve našega visokošolskega sistema osupljivo preproste. Besede osupljivo nisem nikjer uporabil. To si je ga. Ivelja preprosto izmislila.

Na osnovi mojih trditev ga. Ivelja zapiše neke, verjetno njene, predpostavke. V tretjem odstavku zapiše, da so, seveda na osnovi, po njenem mnenju, mojega zapisa, dijaki in starši nevedneži. Tudi tega nisem nikjer zapisal.

Drugi dve predpostavki ge. Ivelja ne bom komentiral, ker so moje, pa ne samo moje, desetletne izkušnje pokazale, da dijaki resnično premalo poznajo študije tehnike in naravoslovja, da ne poznajo programa študija, da ne vedo, kakšne bodo njihove bodoče službe, da ne razumejo, kaj vse danes spada pod tehniko, katera dela bodo kot inženirji opravljali, v katerih podjetjih lahko dobijo službe in v kakšnem stanju je slovenska strojna industrija, predvsem v primerjavi s svetom. To nam pogosto povedo številni študenti v času študija, namreč da so pred vpisom na tehniko (katerokoli) resnično premalo vedeli o študiju tehnike in naravoslovja. Mislim, da bi novinarka, ki komentira visokošolski študij, to morala vedeti.

V celotnem prispevku ga. Ivelja uporablja izjemno ostre besede. Med drugim piše, da so predlagane rešitve uničujoče in škodljive. Ne vem, kako je lahko neki predlog uničujoč in škodljiv. To verjetno ve le ona.

Ga. Ivelja med obtoži, da zame javna služba ni delo. Tega seveda nisem nikjer zapisal. Tudi sam opravljam javno službo in nisem še nikdar rekel, da ne delam. Ga. novinarka pa ve, da v žargonu govorimo, da nekdo dela za sebe, če ima svoje podjetje ali obrt ali je v javni službi.

Ga. Ivelja piše, da je naivno od oblastnikov terjati, naj natančno izračunajo, koliko zdravnikov, elektrotehnikov, kozmetičark, ekonomistov, gradbenih inženirjev bomo potrebovali čez pet let. Tu je novinarka spet, milo rečeno, pokazala svojo ne ravno pozitivno stran. Nikjer nisem govoril o natančnem izračunu. Povsem jasno je, da ne moremo izračunati števila potrebnih poklicev, ki delujejo na trgu v tržnem gospodarstvu, kot so inženirji, ekonomisti, pravniki, kozmetičarke, elektrotehniki itd. Za poklice, kot so zdravnik in drugo medicinsko osebje, upravni delavci v javni upravi, učitelji itd., pa se seveda da zelo natančno izračunati in oceniti potrebno število v naši državi. Pametni načrtovalci šolske politike bi tem potrebam prilagajali razpise.

Ne vem, na osnovi česa ga. Ivelja sklepa, da je to usmerjeno izobraževanje. Povsod po svetu in tudi pri nas imamo poklicno svetovanje. Ali je zanjo to usmerjeno izobraževanje?

Na koncu piše o prijavljenih inženirjih na zavodu za zaposlovanje. Če bi bila novinarka dobronamerna, bi povedala tudi to, da je od 148 univerzitetnih diplomiranih inženirjev strojništva skoraj sto starih nad 50 let, ker so službo izgubili s propadom in zaprtjem podjetij, da so nekateri med njimi celo na čakanju za izpolnitev pogojev za upokojitev. Mladih diplomantov fakultete za strojništvo pa skoraj ni na čakanju za zaposlitev. Naj ge. Ivelja povem, da bi podjetje, ki je od Ljubljane oddaljeno okoli 50 kilometrov, v tem trenutku zaposlilo deset univerzitetnih diplomiranih inženirjev strojništva, če bi jih dobili. Drugi primer je moj diplomant, ravno te dni oddaja diplomo, ki je bil v zadnjem mesecu na šestih razgovorih za službo in bi ga prav v vseh podjetjih zaposlili takoj po zagovoru diplome. Ker se ga. Ivelja verjetno ne ukvarja z raziskovalnim novinarstvom, ampak samo z obreganjem v pisanje drugih, tega ne ve, pa kljub temu piše o stvareh, ki jih po moji oceni ne razume povsem.

Če bi upoštevala kodeks novinarstva, bi objavila celoten moj uvodnik, da bi bralci lahko prebrali celoto in ne samo iz konteksta iztrgane izvlečke.

Naj na koncu samo še enkrat ponovim moje začudenje nad kritiko novinarke. Mislim, da s takim pisanjem vaš časopis ne bo pridobil bralcev, razmere v visokošolskem izobraževanju pa se tudi ne bodo izboljšale. Pravzaprav niti ne vem, kaj je ga. Ivelja z dopisom hotela povedati. Ne vem, ali je zanjo normalno, da smo imeli v zadnjem študijskem letu v Sloveniji 1200 prostih mest za vpis v prvi letnik študija prava. Ali se s tem ne dela škoda tudi tistim, ki bodo pravo končali in ne bodo dobili službe? Ali ni mnogo bolj normalno, da se mladim predstavi možnosti zaposlitve in propagira tiste študije, ki so zaposljivi? Verjetno ni prav veliko mladih, ki študirajo zgolj zaradi svojega veselja, brez želje po zaposlitvi po končanem študiju.

Ali je za go. Ivelja normalno, da se na neko fakulteto septembra vpiše v prvi letnik sedemsto študentov, sredi novembra istega leta pa odpade dvesto študentov in jih ni nikjer več na nobenem seznamu? In še bi lahko našteval anomalije, ki so prisotne le pri nas.

Še enkrat bom zapisal, da so problemi, ki sem jih navedel v uvodniku naše revije, resnični problemi, da je tehnika v splošnem v javnem življenju pri nas zanemarjena in da je veliko mladih talentov za ta poklic, ki pa jih zaradi različnih razlogov, tudi zaradi tehniki nenaklonjenih novinarjev, ne morejo razviti.

Kaj je spornega v pozivu, naj se na vseh nivojih propagira študij za poklice, ki so zaposljivi? Prepričan sem, da so mladi talentirani za številne poklice in da se odločijo za tistega, ki jim je najbolj všečno predstavljen. Lahko bi naštel kar nekaj svetovnih korporacij na strojniškem področju, ki so raziskovalne oddelke prenesli v Slovenijo. Ga. Ivelja, ali zato, ker imamo dobre novinarje, ali zato, ker imamo dobre inženirje in tehnike?

JANEZ TUŠEK, Ljubljana