Francoski predsednik François Holland ni bil edini, ki je ob ponovnem zavzetju treh ključnih severnomalijskih mest Timbuktu, Gao in Kidal, aprila lani vključenih v državo Azavad, (prenaglo) razglasil zmago nad uporniki. »Najbolj bistveno je opravljeno. Francosko-malijska intervencija je bila uspešen. Toda to ni dovolj. Mali potrebuje dolgoročnejše rešitve,« je v pogovoru za Radio France International v Adis Abebi, kjer je konec januarja potekalo srečanje afriških predsednikov, dejal burkinofaški predsednik Blaise Compaoré. Glavni posrednik v pogajanjih med malijsko vlado in uporniki na severu države je z »dolgoročnimi rešitvami« mislil na politično usklajevanje in pogajanja s pripadniki različnih islamističnih in tuareških sekularnih uporniških skupin, ki se zadržujejo v puščavskem trikotniku dveh tretjin malijskega ozemlja.

Očitki poznavalcev, češ da predsednik Holland kljub vojaški intervenciji nima jasnih načrtov glede Malija, torej niso povsem utemeljeni. Francija se je na intervencijo v Maliju pripravljala že dalj časa, šlo je le za vprašanje izbire. Francoski obrambni minister Jean-Yves Le Drian je menda okleval med financiranjem pučistov na jugu Malija in podporo separatističnemu tuareškemu gibanju, ki je aprila lani na severu Malija razglasilo neodvisno državo Azavad. Toda ker vojaška hunta ni bila enotna glede strategije ponovnega zavzetja severa, predstavniki sekularnega tuareškega gibanja pa so se zapletli v spopade z džihadisti večinoma nemalijskega izvora, med njimi z Al Kaido v islamskem Magrebu in Gibanjem za edinost in džihad v zahodni Afriki, je ostala samo tretja možnost. Ne glede na zagotovilo predsednika Hollanda v intervjuju za časnik Jeune Afrique, da francoski boj proti islamistom v Maliju ne bo presegel »logistične in finančne pomoči«, so se Francozi odločili za vojaško intervencijo. Toda ker bi neposreden vstop na malijsko ozemlje pomenil toliko kot okupacijo, prizadevanja Ekonomskega združenja afriških držav (pod okriljem katerega delujejo afriške vojaške enote, ki se s Francozi ta čas borijo proti islamistom na severu Malija) pa so že nekaj časa stagnirala, so Francozi počakali na uradno »vabilo« malijske vlade. Odveč je poudariti, da je prodor džihadistov do malijskih mest, kot sta Konna in Diabaly, od koder so načrtovali napad na vojaško bazo v Sevareju, 650 kilometrov od malijske prestolnice, prišel kot naročen. Françoisu Hollandu je preostalo samo še komentiranje, da posredovanje v Maliju ni neokolonialistična gesta, temveč »rezultat prošnje, s katero se je eno suvereno ljudstvo obrnilo na drugo«.

Koristi za afriške elite

Francoska vojaška intervencija je postala predmet vročih razprav, ko so džihadisti in med njimi še posebno tisti »podpisani s krvjo«, ki jih vodi veteran afganistanske svete vojne proti Sovjetski zvezi in nekdanji poveljnik severnoafriške podružnice Al Kaide Mokhtar Belmoktar, stopili iz anonimnosti in 16. januarja 2012 napadli črpališče plina na vzhodu Alžirije; menda kot odgovor alžirskim oblastem, ker so podprle francosko vojaško intervencijo. Če se je tuareških separatističnih skupin do drame pri In Amenasu, v kateri je umrla večina napadalcev in vsaj 37 zajetih talcev, še držal pridih eksotike in se je pripadnike islamističnih skupin še povezovalo z »alžirsko pomladjo« iz daljnega leta 1992, potem so nenadoma vse uporniške skupine na severu Malija ne glede na njihove različne interese postale »eksistencialna grožnja« (David Cameron). Francija si je lahko oddahnila; še več, vse v napadu prizadete države so za vojaško posredovanje na severu Malija začele donirati milijonske vsote.

Ločitev boja proti terorizmu od nekdanje politike françafrique pa vseeno ne odgovarja na vprašanje, zakaj je v danem trenutku posredovala ravno Francija in ne katera druga država, ki so se kasneje vključile v boj proti terorizmu. Če odmislimo, da trenutna situacija v Maliju brez francoske kolonialne preteklosti verjetno sploh ne bi izbruhnila, na dan priplavata vsaj dva razloga. Francija goji tesne diplomatske vezi z Alžirijo, od koder izhajajo pripadniki različnih islamističnih skupin, hkrati pa imajo Francozi stalne vojaške enote skoraj v vseh nekdanjih kolonijah. Da pa je bila francoska »zmožnost« posredovanja v Maliju odvisna tudi od pripravljenosti lokalnih voditeljev na kolaboracijo, je razvidno iz odgovora Blaisa Compaoréja v že omenjenem intervjuju za Radio France International: »Do oktobra lani je malijska vlada zavračala vojaško posredovanje pod pokroviteljstvom Ekonomskega združenja afriških držav. To ni olajšalo dela tega regionalnega bloka, ki postaja vse vplivnejša sila v Afriki.«

Vsi načrti Ekonomskega združenja afriških držav za vojaško intervencijo v Maliju slonijo na logistični in finančni podpori zahodnih vojaških sil. Afriška unija je na srečanju konec januarja v Adis Abebi afriškim vojaškim enotam, ki naj bi skupaj s francosko vojsko zamejile teroristično grožnjo na severu Malija, sicer namenila 50 milijonov ameriških dolarjev (kar pomeni prvi finančni prispevek v afriškem konfliktu), vendar vseeno ne gre spregledati koristi, ki jih imajo afriška regionalna organizacija in z njo posamične države, od Burkine Faso, Čada, Nigra do Mavretanije, od francoskega vojaškega posredovanja. Ne samo da trenutna kriza v Maliju zakriva dogajanje v zgolj navideznih demokracijah malijskih sosed, temveč odpira tudi nova delovna mesta za vojake iz omenjenih držav, ki največji delež svojega bruto proizvoda namenjajo ravno za vojsko. Ko se govori o francoskih naftnih apetitih v (malijski) puščavi, se hkrati pozablja omeniti resnične akterje iz ozadja, med katerimi so predstavniki afriških političnih elit.

Nekdaj zavezniki, zdaj nasprotniki

Toda, če je res, da je Francija še vedno pripravljena asistirati voditeljem v nekdanjih kolonijah, se po drugi strani odpira vprašanje, zakaj je ignorirala klic na pomoč, ki ga je približno ob istem času kot Mali nanjo naslovil predsednik Centralnoafriške republike François Bozizé. Razlogi za intervencijo so bili v Centralnoafriški republiki precej podobni kot v Maliju: uporniki so ozemeljsko ogrozili njeno glavno mesto, poleg tega je Centralnoafriška republika, podobno kot Mali, »fantomska država«, katere zakonodaja in uradni jezik sta podedovana od nekdanjih kolonizatorjev. Ko je Bozizé komentiral, da Francija v afriško politično sfero posega le, ko zadeva neposredno francoske interese, je iz njega govoril duh južnoafriškega predsednika Jacoba Zume. Zuma je sicer francosko odsotnost izkoristil za lastne politične interese in načrte, ki jih ima s Centralnoafriško republiko, ter Bozizéju priskočil na pomoč s štiristo vojaki. Poleg tega upornikov v Centralnoafriški republiki ne gre zamenjevati z islamisti na severu Malija.

Tolikšen poudarek na islamistični grožnji v Maliju je zaskrbljujoč. Še posebej, ker ni jasno, kaj je status quo, ki ga malijska vlada in mednarodna javnost kot njen zaveznik želita doseči. »Mali je pred vojaškim udarom 22. marca 2012 veljal za model afriške demokracije,« meni Ndiaga Loum, profesor na Univerzi v Québecu, »toda govoriti o Maliju kot demokratični državi pomeni zniževati demokratične standarde.« Nobena skrivnost ni, da je demokratično izvoljena vlada Amadouja Toumanija Touréja vsaj od leta 2003, ko je bil med Bamakojem in Al Kaido podpisan sporazum o prenehanju ognja, kolaborirala s »preprodajalci drog« in »Gadafijevimi plačanci«. Zaradi tega tudi ni povsem iz trte zvita šala, da džihadisti, ko so se približali malijski prestolnici, niso imeli namena uvesti šeriatskega prava v celotnem Maliju (in torej ne zgolj na njegovem severu), ampak se zgolj pogovoriti z nekdanjimi zavezniki. Se dobiti na kozarčku presladkega čaj. Ko jim Francozi le ne bi dejali, da so pravkar pogasili ogenj in da so gostje že odšli. Zabava, ki se ni niti prav dobro začela, je končana.

»V Maliju je treba organizirati volitve ne zato, ker bi bila s tem obnovljena demokracija, pač pa zato, ker je to potreben korak,« je zapisal eden izmed blogerjev, ki zadnje mesece na spletnih straneh strastno razpravljajo o malijski krizi. Tisto, kar naj bi kriza ustvarila, so nove možnosti, predvsem pa je iz nje zasvetilo ime potencialnega predsedniškega kandidata Cheicka Modiboja Diarraja. Čeprav ga je vojaška hunta decembra lani aretirala in ga prisilila k odstopu s položaja ministrskega predsednika, je Diarra (znani astrofizik in nekdanji odgovorni Microsofta za območje Afrike in Bližnjega vzhoda) pokazal interes za pogajanja z islamisti kot tudi z mednarodnimi organizacijami. Predvsem pa kot predstavnik novega tipa afriških voditeljev razume, da so ključ za izhod iz malijske krize lahko le gospodarske investicije. Toda do tega, da bo Zahod Afriko začel dojemati v gospodarskih in ne zgolj vojaških okvirih, s čimer bi med drugim zamejil tudi pojav islamizma v puščavi, je še dolga pot.