Vendar pa dogajanje v slovenski vojski in na obrambnem ministrstvu pozorno spremlja, tudi potem ko se je vrnil iz New Yorka, kjer je bil obrambni predstavnik na stalnem predstavništvu Slovenije pri Organizaciji združenih narodov. Tako kot se je ob oblikovanju vlad v preteklosti obrnil na nekatere obrambne ministre in jim predstavil svoje videnje obrambnega sistema, je pred meseci pisal tudi sedanjemu obrambnemu ministru Alešu Hojsu. In ga med drugim opozoril na njegovo pretirano politično angažiranost in prilagajanje zgodovinskih dejstev. Odgovora sicer ni dobil, mu je pa minister dal vedeti, da je pismo prebral.

Janeza Slaparja je na čelo RŠTO postavil in ga z njega tudi odstavil takratni obrambni minister Janez Janša, ki mu Slapar – kot je mogoče razbrati iz njegovih odgovorov – vsaj v tistih časih priznava marsikatero dobro lastnost: bil je dojemljiv za strokovne predloge, se nanje hitro odzival, stal za odločitvami. In tudi marsikatero potezo, ki jo danes javnost ocenjuje kot veliko Janševo napako in zlorabo, Slapar razume predvsem kot (sicer nesprejemljivo) pokrivanje nezakonitih dejanj njemu zvestih ljudi.

Imamo več veteranskih organizacij osamosvojitvene vojne. Ste član katere od njih?

Ne.

Zakaj ne? Ne zaupate nobeni od njih?

Ne vem, če gre za nezaupanje. Ko je po osamosvojitveni vojni nastajala veteranska organizacija, je prišlo do razkola med vojaško in policijsko strukturo in nastali sta dve veteranski organizaciji. V policijsko veteransko združenje se ne bi vključil, ker sem bil vojak. Pred kratkim je nastalo še Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, to združenje po mojem mnenju temelji na delovanju takratnega Demosa in si izključno prilašča zasluge za osamosvojitev. Sam se s temi delitvami nisem strinjal in nisem vstopil v nobeno od njih. Veteranske organizacije pa tako na prireditve vabijo le svoje člane.

Sodeč po vašem odgovoru vam je najbližja veteranska organizacija, ki jo vodi general Lipič in je bolj levo pozicionirana.

Po političnem prepričanju sem socialni demokrat, kar pomeni, da sem nazorsko levo usmerjen. Veteranska organizacija, ki jo vodi general Lipič, objektivneje vrednoti dogajanja pri pripravah in osamosvojitveni vojni in mi je torej v tem delu bližja.

Se udeležujete protestov?

Ne.

Ocenjujete, da niso potrebni?

Nisem človek, ki bi hodil na proteste, vendar to ne pomeni, da se strinjam s tem, kar se v Sloveniji dogaja. Čeprav pred dvaindvajsetimi leti nismo dobro vedeli, kakšno državo hočemo, smo pričakovali, da bo ta drugačna, kot je sedaj, bolj prijazna. Razklanost slovenske politike je tolikšna, da se sprašujem, ali je zbližanje sploh mogoče. Oba politika, ki sta bila predmet obravnave protikorupcijske komisije, torej premier Janez Janša in ljubljanski župan Zoran Janković, sta pozabila na svojo odgovornost do ljudi in do države. Ne potrebujemo samo novih obrazov v politiki, potrebujemo politično kulturo, ki bo priznavala drugačne poglede, drugačna stališča. Politiko, ki bo pripravljena poiskati konsenz v dobro državljanov.

Brigadir Pograjc je v nagovoru slovenskim vojakom na Kosovu poudaril, da slovenski vojak, rezervist oziroma bivši vojak na proteste na ulicah ne sodi. Se strinjate s tem?

Strinjam se, da slovenski vojak ne sodi na ulice.

Niti v prostem času?

Niti v prostem času. Se pa postavlja vprašanje glede ureditve, po kateri je vojakom prepovedano članstvo v političnih strankah. V demokratičnih državah, kjer je članstvo v političnih strankah dovoljeno, pa velja prepoved prevzemanja vodilnih funkcij. Vojaki imamo volilno pravico in se pri oddaji glasu politično opredeljujemo.

Pograjc je tudi izpostavil, da je osamosvojitvena vloga katoliške cerkve zaradi ideoloških razlogov spregledana, s tem delom govora pa vojake vznemiril. Sodijo takšne opredelitve v govor brigadirja?

Gre za neprimerno izjavo. Cerkev je ločena od države in poudarjanje zaslug RKC v obdobju osamosvajanja ne sme biti stvar vojske. Večina poveljniške strukture v teritorialni obrambi in tudi večina v policiji je bila v zvezi komunistov, pa stranka, ki je njena naslednica, zaradi tega svoje osamosvojiteljske vloge ni nikoli poudarjala.

Se strinjate s preimenovanjem vojašnic, ki smo mu priča v tem mandatu?

Če je bila potreba in želja po preimenovanju, bi se to lahko izvedlo z večjo mero posluha in s predhodnimi posvetovanji. Moj namestnik v RŠTO polkovnik Kuzma, ki je bil eden ključnih ljudi pri pripravi operativnega delovanja TO v vojni za samostojnost Slovenije, je pri opravljanju službe leta 1992 izgubil življenje, pa se ob lani izvedenem preimenovanju minister ni spomnil, da bi po njem poimenovali kakšen vojaški objekt. Prvo poimenovanje vojašnic je bilo izvedeno jeseni 1991 in tedaj je RŠTO izrazil željo, da nekatere vojašnice ohranijo imena. Moj predlog je takrat minister Janša sprejel. Z ohranitvijo imena vojašnice Franca Rozmana-Staneta smo želeli ohraniti spomin na partizane in NOB. Vsa slovenska politika, leva in desna, je leta 1992 sodelovala na proslavi ob petdesetletnici ustanovitve partizanskih brigad na slovenskem prostoru. Po osamosvojitvi je bil odnos do NOB in partizanov dokaj pozitiven.

Sedaj se poskušajo izbrisati simboli NOB, praporščake takratne vojne se preganja s proslav... Smo pa dobili festival domoljubnih pesmi.

Kljub takšnemu festivalu domoljubje med mladimi ne bo nič bolj prisotno. Najboljša pot do domoljubja je prijazna država, objektivno predstavljanje osamosvojitve in ne petje domoljubnih pesmi ter poudarjanje takšnih ali drugačnih simbolov.

Če se vrneva v leto 1990. Teritorialno obrambo in slovensko predsedstvo v tistem obdobju obremenjuje premeščanje orožja iz skladišč teritorialne obrambe v vojašnice JLA. Kot vodja pokrajinskega štaba TO ste podpisali ukaz za premeščanje orožja na Gorenjskem. Vaše utemeljitve, da ste to storili, ker ste poskušali pridobiti čas, ne razumem povsem.

Treba je razumeti čas, v katerem se je to dogajalo. Na Gorenjskem je bilo z nekaterimi starešinami v pokrajinskem štabu in poveljniki občinskih štabov dogovorjeno, da se povelje podpiše, ukrepamo pa na drug način. Vse organe v pokrajini in v republiškem vodstvu smo obvestili o tem, kaj se dogaja. Republiško predsedstvo je bilo tako o premeščanju orožja obveščeno prav z gorenjske strani, Milana Kučana je obvestil Stane Dolanc. Podpis ukaza je bil torej manever, s katerim smo želeli pridobiti čas do odločitve republiškega vrha. Ali je to ukrepalo pravočasno, je stvar presoje, pri kateri je nujno upoštevati tudi razmere v tistem obdobju. Bi pa, če bi tako kot na Gorenjskem ukrepali vsi pokrajinski poveljniki, v Sloveniji gotovo ohranili večjo količino orožja, kot smo ga. Gorenjska je drugim pokrajinam pomagala z orožjem.

Janša vas je kljub temu podpisu, ki vam ga je kasneje večkrat očital, postavil za načelnika RŠTO. Zakaj? Sta se poznala že od prej?

Ne. Prvič sva se srečala na sestanku na izvršnem svetu septembra 1990. Tedaj sem tudi pojasnil svoje aktivnosti, moj podpis ukaza ter zavzemanje za ohranitev orožja, zaradi česar nas je Janša pohvalil. Janša sam me je tudi predlagal za načelnika RŠTO in poveljnika vojske.

Mislite, da so številna razhajanja, ki smo jim bili priča v slovenski vojski, in ustanavljanje različnih veteranskih organizacij posledica razočaranja nekaterih članov manevrske strukture, ki so želeli dobiti v TO in nato v slovenski vojski pomembnejšo vlogo?

Brigadir Krkovič je tistim, ki so sodelovali v projektu manevrske strukture, obljubljal, da bodo prevzeli mesta poveljnikov v bodoči vojski. Ker se to ni zgodilo, so bili mnogi verjetno razočarani. Eden mojih prvih ukrepov po prevzemu vodenja RŠTO je bilo imenovanje pokrajinskih poveljnikov. Tedaj sem odstopil od načela, da bi načelniki manevrske strukture prevzeli poveljstva nad pokrajinami. Prepričan sem bil, da potrebujemo na teh mestih teritorialni obrambi pripadne ljudi z določeno vojaško izobrazbo in poveljniškim ugledom. Nekaj težav je bilo, ker je moral soglasje pred posredovanjem predloga predsedstvu republike dati tudi republiški sekretar Janez Janša. Glede imenovanja poveljnikov v Ljubljani in Mariboru sva zagovarjala različni stališči. Na koncu je bila sprejeta odločitev, da se v Mariboru imenuje moj kandidat Vladimir Miloševič, v Ljubljani pa kandidat Janeza Janše Miha Butara.

Z Mihom Butaro sta se kasneje večkrat razhajala.

Že v pripravah na osamosvojitev se je pokazalo, da izvajanje določenih povelj in nalog v Ljubljani ne gre v želeni smeri. Povelja so bila včasih prehitro izvršena, po preverjanju pa se je pokazalo, da niso pripravljena tako, kot bi morala biti.

Toda vam očitajo ravno prehiter ukaz za napad na vojašnice in nekatere vojaške objekte v ljubljanski pokrajini, kar bi lahko usodno spremenilo potek osamosvojitvene vojne, če se nekateri podrejeni, med njimi Butara, temu ne bi uprli.

Za napade na vojašnice je bil izdan pripravljalni ukaz, kar pomeni, da je treba izvršiti vse priprave in da izvršilno povelje za morebitni napad še sledi. Če pa me spomin ne vara, je bilo tudi to povelje dano po razrešitvi Butare z mesta poveljnika ljubljanske pokrajine. Je pa lahko že sam pripravljalni ukaz za napad učinkovit. Naj navedem primer iz pekrskih dogodkov. V vojašnici na Vrhniki je bil oklepni bataljon pripravljen za posredovanje. Poklical sem generala Vidmarja, načelnika korpusa v Ljubljani. Dejal sem mu, da bo v primeru, če tanki zapustijo vojašnico na Vrhniki, teritorialna obramba napadla vojašnico na Roški. Namestniku sem izdal nalog, da pripravi modele napada na vojašnico. Vendar pa pripravljalni ukaz še ne pomeni izvršilnega povelja za napad. Za izvedbo samega napada na vojašnico bi bilo potrebno tudi dovoljenje vrhovnega poveljnika, torej predsedstva Republike Slovenije. Petnajst minut po tem, ko sem generalu Vidmarju zagrozil z napadom, so motorji tankov na Vrhniki ugasnili.

Kaj bi se zgodilo, če tankov ne bi ugasnili?

Motorji tankov so ugasnili, oklepni bataljon je ostal v vojašnici, grožnja je zalegla. Nadaljevanje priprav na napad ni bilo več potrebno.

Je za odločitvijo, da se teritorialna obramba pripravi na napad na vojašnice, tako maja kot junija stal Janez Janša?

Janša je za to vedel.

Je bila to njegova ali vaša zamisel?

Moja in usklajena v republiški koordinaciji.

Je predsednik predsedstva vedel zanj?

Če govoriva o času Peker, za to grožnjo ni vedel.

Kaj pa pri junijskih dogodkih?

Na sejah predsedstva sem sodeloval le prvi dan vojne, kasneje pa zaradi operativnega izvajanja nalog v koordinacijski skupini in poveljevanja teritorialni obrambi po dogovoru ne več. Na sejah sta bila prisotna obrambni minister Janša in minister za notranje zadeve Bavčar. Ne morem potrditi niti ne morem zanikati, da nista poročala predsedstvu o pripravah na napade na vojašnice. Odločitve predsedstva kot vrhovnega poveljnika obrambnih sil sta korektno prenašala vojski in policiji. Te odločitve so bile upoštevane.

Zakaj ste junija napovedali napad na vojašnice?

Armado smo želeli postaviti v bolj defenziven položaj.

Po osamosvojitvi se je poleg slovenske vojske oblikovala vzporedna vojska, specialna brigada Moris. Je bil to od vsega začetka Janšev projekt?

Brigada Moris je bila projekt njenega poveljnika polkovnika Krkoviča, uradno se je imenovala 1. specialna brigada. Krkovič je že poleti 1992 predlagal poseben status brigade, vendar je minister Janša podprl moje stališče, da je brigada sestavni del teritorialne obrambe in odgovorna načelniku RŠTO. Brigada je povsem ušla nadzoru po volitvah leta 1992 oziroma po imenovanju vlade januarja 1993, ko sem že bil v fazi odhajanja z mesta poveljnika vojske. Težko bi rekel, kaj so bili razlogi v ozadju. Eden od možnih bi lahko bilo razočaranje Toneta Krkoviča, ker je bil za mojega naslednika imenovan Albin Gutman.

To, da Krkovič ni bil nikoli imenovan za poveljnika slovenske vojske, je bilo pravzaprav nekoliko presenetljivo. Vedno je bil namreč zvest Janezu Janši.

Vedno je bil njegov zvest vojak in možnosti, da bi bil imenovan na čelo slovenske vojske, je bilo od leta 1990 kar nekaj. Očitno je tudi Janez Janša ocenjeval, da Krkovič za to mesto ni primeren.

Torej ne mislite, da si je takratni obrambni minister Janša z Morisom postavljal sebi povsem podrejeno vojaško ekipo?

Sam sem v obdobju priprav na osamosvojitev, v času osamosvojitve in tudi pri vzpostavljanju naborniškega sistema z Janšo zelo dobro sodeloval. Na predloge se je hitro odzival in stal za odločitvami. Mislim pa, da je naredil napako, ker je pokrival nezakonita dejanja njemu zvestih ljudi. Moris je dokazoval zvestobo Janši.

Kot načelnik RŠTO ste nedvomno vedeli za poosamosvojitveno trgovino z orožjem. Kakšna je bila vaša vloga pri tej trgovini?

O trgovini z orožjem sem največ izvedel, ko sem lani prebral trilogijo Mateja Šurca in Blaža Zgage, v kateri je vestno popisana in argumentirana s številnimi dokumenti. Trilogija po mojem mnenju tudi lepo loči potrebne nakupe za oboroževanje teritorialne obrambe v pripravah na vojno in predvsem prodajo po njej. O primerih, ko je šlo za uvoz in preprodajo orožja, nisem vedel ničesar, saj to ni bila odgovornost teritorialne obrambe. Glede viškov orožja, ki ga je JLA pustila na slovenskem ozemlju, pa sem podpisal dokumente, da se to orožje preda ministrstvu za obrambo, ki ga je nato posredovalo naprej. Tedaj mi na kraj pameti ni padlo, da se to orožje prodaja z velikimi zaslužki. In tudi če bi vedel, to ne bi bil moj problem, saj je orožje prodajalo ministrstvo in ne teritorialna obramba. Nekateri poveljniki TO, zlasti 1. brigade, so pri tem, kot je bilo razkrito kasneje, žal sodelovali, a so to delali na svojo roko, brez mojega soglasja. Ker pa je šlo za meni podrejene ljudi, je odgovornost tudi moja.

O kakšni odgovornosti govorite?

Gre za poveljniško odgovornost. Poveljnik je odgovoren za delo podrejenih, če njihovih dejanj ne sankcionira.

Niste vedeli, da je v Lovšinovi sobi blagajna, v katero se stekajo milijoni mark, pa za račune v tujini?

Sam od prodaje orožja nisem videl niti ene marke, niti enega dolarja. Slišal pa sem o kovčkih, o kartonskih škatlah, polnih mark, o denarju, ki se je hranil v blagajnah. Tudi iz ust ljudi, ki so šteli in prekladali denar.

Kdo so bili ti ljudje?

Andrej Lovšin in Ludvik Zvonar. O tem sta mi sama povedala.

Sta vam povedala tudi, koliko je tega denarja in kam gre?

Ne, in tudi nisem spraševal.

Ampak takšna prodaja je bila nezakonita. Ste kakorkoli ukrepali, o tem kogarkoli obvestili?

Ne. Imel sem drugo delo in druge naloge. Stvari je treba pogledati v luči tistega časa; danes izgledajo popolnoma drugače. To je bilo obdobje, ko smo morali pospraviti zapuščene vojašnice, v katerih je bilo ogromno svinjarije, in jih v kratkem času pripraviti za usposabljanje prve generacije nabornikov. Množično smo iskali inštruktorje. Zagotavljali smo ustrezno stopnjo bojne pripravljenosti – na Hrvaškem in kasneje v Bosni in Hercegovini je divjala vojna. Zagotavljanje orožja Hrvaški ter Bosni in Hercegovini je zmanjševalo vojaško ogroženost Slovenije v tistem obdobju. Tako so šle nekatere stvari, sploh prodaja orožja, mimo mene in o tem nisem razmišljal. Šele kasneje sem na primer iz zapisov videl, da naj bi bil moj tedanji službeni avto kupljen z gotovino od trgovine z orožjem. Sam sem bil tedaj prepričan, da je račun zanj plačala finančno-računovodska služba in ne varnostna služba, ki jo je vodil Andrej Lovšin.

Sta vam Lovšin in Zvonar tudi povedala, da Janez Janša ve za omenjeno gotovino?

Ne, a je bilo to logično. So pa denar pobirali drugi in ne Janša. Kupci ga po mojem vedenju niso prinašali v njegovo pisarno.

V enem od intervjujev ste dejali, da je bila Slovenija pripravljena za vstop v Nato plačati visoko ceno. Bi bila torej lahko naša država manj servilna do ZDA? Bi lahko vstopili v Nato tudi, če ne bi podpisali vilenske izjave?

Tudi brez vilenske izjave bi verjetno lahko vstopili v Nato, si pa slovenska politika tedaj ni upala reči ne. Že leta 1995 je Slovenija v okviru programa Partnerstvo za mir v Bruslju obljubljala, da bo imela v enem letu pripravljen bataljon za mednarodne mirovne operacije. Tedaj je italijanski general rekel, da bi bilo povsem dovolj, če bi imeli pripravljen le en vod, torej 30 in ne 350 ali 500 ljudi. V te pretirane obljube štejem tudi prehod na poklicno vojsko. Odločitev, da uvedemo poklicno vojsko, je bila modra in strokovno upravičena, politična odločitev, da bomo poklicno vojsko oblikovali v dveh letih, pa je bila neumna. Vrsta težav naših obrambnih sil je bila povezana prav s hitrim prehodom na poklicno vojsko. Prav tako bi bila za Slovenijo boljša rešitev manjše število poklicnih vojakov, štiri do pet tisoč, ki bi bila vrhunsko opremljeni in usposobljeni ter tudi dobro plačani, ne pa da smo poskušali število slovenskih vojakov na začetku približati 10.000, nato smo jo zmanjševali na 8000, pa na 7500... Verjetno jo bomo še zmanjševali. Tudi mlade populacije v Sloveniji ni toliko, da bi zagotavljala kvalitetno popolnitev.

Zakaj menite, da se je Slovenija odločila za nakup patrij in ne za nakup oklepnikov, ki jih je ponujala Sistemska tehnika?

Vojska je nedvomno potrebovala sredstva za oklepno in bojno zaščito, ali je to patria ali kaj drugega in kako se je izrodil nakup, pa je drugo vprašanje. Vprašanje je tudi, ali je bila res nujna tako velika količina oklepnikov. Ko so ZDA razpisale tender za polnjenje vojaških letal v zraku, ni bilo izbrano ameriško, temveč evropsko podjetje. Kongres je posredoval in posel je dobilo domače podjetje. Ogromno odločitev o tem, kje in kaj se kupuje, je političnih. Včasih je to, ali je nakup cenejši zunaj ali doma, z golimi številkami tudi težko oceniti. Vprašanje je na primer, ali je izdelek, ki je doma za 10 ali 20 odstotkov dražji, res bolje kupiti zunaj, potem pa doma odpuščati delavce.

Se pa moramo pri teh nabavah držati določenih pravil, saj smo v EU in se ne smemo ozko zapirati. Mislim pa, da je bil nad tem, da je bila izbrana Patria in ne Sistemska tehnika, rahlo presenečen tudi takratni minister Erjavec. V začetku je kazalo, da bo posel dobila Sistemska tehnika, potem pa so očitno prevladali drugi lobiji. Minister Erjavec je izbor Patrie prevzel nase kot lastno odločitev.

Eden ključnih problemov afere patria je, da Mors ni spoštoval srednjeročnega obrambnega plana – s patriami bi morali opremiti dva po ognjeni moči srednja bataljona, kupili pa so oklepnike za lahki bataljon. Zakaj, menite, je prišlo do tega?

Minister je v parlamentu, ko je predstavljal strošek projekta, navedel vrednost nabave brez ustrezne oborožitve. Od delovne skupine na obrambnem ministrstvu je potem zahteval, da je vrednost nakupa v okviru zneska, ki ga je predstavil parlamentu.

Pri oboroževanju so lobiji še zlasti močni. Se lahko iz teh poslov financirajo politične stranke?

Lahko. Dolgo časa sem živel v ZDA in tam politiko financirajo lobiji. Razlika med nami in njimi je samo v tem, da je tam to financiranje pregledno, pri nas pa ne. Nenazadnje: kdo je najbolj nasprotoval Obamovi zdravstveni reformi? Zdravniški in farmacevtski lobiji. In kdo vloži največ denarja za ponovno izvolitev politikov v ZDA? Orožarski lobiji. Očitno so nekateri tedanjega premierja Janšo izkoristili tudi za svoje cilje, češ, s predsednikom vlade se poznava in bomo stvari ustrezno izpeljali. Če so ti ljudje zlorabili njegovo ime in če je morebiti res, da ni bil seznanjen, pa je neprimerno, da jih Janša sedaj ščiti.

Minister Hojs napoveduje preoblikovanje slovenske vojske. Ena od sprememb naj bi bilo zmanjševanje števila častnikov. Je takšna sprememba upravičena?

Upravičena je, ker se je vrsta procesov podvajala. Imeli smo dva organa poveljevanja: generalštab in poveljstvo sil, kar je za majhno vojsko preveč. Toda tudi civilni del ministrstva je preobsežen in se nikoli ni prilagodil obsegu slovenske vojske. Žal pa je po dvaindvajsetih letih slovenska vojska prišla do stanja, ko v poveljniški hierarhiji nima generala, nad čimer bi se slovenska politika morala zamisliti. Predsednika majhne in velike države pri pogovoru nimata problemov, v vojski pa se polkovnik ali brigadir z generalpolkovnikom težje pogovarja in ga tisti z visokim činom težko sprejme kot enakovrednega sogovornika. Politika se pri nas igra z vojsko. Sedaj veljavni zakon o obrambi je bil sprejet še pred vstopom Slovenije v Nato. Vrsta stvari se je od tedaj spremenila, pa politika ni našla ne poguma ne strokovnega znanja, da bi se lotila nujnih sprememb.

Drug problem je, da se obrambni ministri poskušajo postaviti v linijo poveljevanja. Minister naj daje vojski smernice in navodila, vojaški poveljnik pa naj ji ukazuje. Vsak minister je tudi poskušal obrambni sistem oblikovati na novo, češ da tisto, kar je bilo narejeno do tedaj, ni bilo dobro. Ko se je tega lotil, mu je potekel mandat, prišel je nov minister in vse se je začelo znova.

Je razlog za ta vedno nova preoblikovanja tudi to, da smo imeli na čelu obrambnega ministrstva vrsto obramboslovcev?

Janša je bil v obdobju osamosvajanja za strokovno podprte predloge zelo dojemljiv. Njegov naslednik Jelko Kacin je ocenil, da se na vse razume, in tudi načelnika Gutmana je poniževal. Ko je postal obrambni minister dr. Grizold, je njegov šef kabineta rekel, da ministru sploh ni mogoče strokovno svetovati, ker on na obrambnem področju vse ve. Njegova odločitev, da se sredstva, namenjena obrambi, lahko uporabijo za nakup vladnega letala, je bila velika napaka in povzroča državi ogromno finančno škodo. V času, ko je bila ministrica dr. Jelušičeva, sem prejšnjemu predsedniku države v šali dejal, da bi, če bi imel možnost, z zakonom prepovedal imenovati obramboslovce akademike na čelo obrambnih resorjev. Obnašajo se kot predavatelji pred študenti. Mislijo, da vse vedo, in niso sposobni prisluhniti nasvetom. Obrambni sistem je ogromen mehanizem, v katerem mora odločanje potekati na več ravneh. Če se jim to odločanje vzame, postane sistem okoren, počasen in ni pobud za kvalitetnejše odločitve. Velika napaka ministrov je bila, da so okrog sebe nabrali mlade in neizkušene svetovalce, ki so njihovim odločitvam le prikimavali.

No, imeli pa smo tudi kar nekaj ministrov, ki niso bili obramboslovci, pa se niso nič kaj bolje izkazali. Na primer Tit Turnšek, pa Alojz Krapež, Karl Erjavec in sedaj Aleš Hojs.

Za ministra Erjavca so zaposleni na ministrstvu rekli, da je bil pripravljen poslušati in predloge sprejeti kot svoje odločitve. Minister Tit Turnšek je moral predčasno zapustiti funkcijo. Pred razrešitvijo mi je povedal, da so ljudje na ministrstvu, ki bi jih po nalogu stranke moral odsloviti, delali korektno in kvalitetno, tisti, ki jih mu je takrat vsilila ljudska stranka, pa so mu metali polena pod noge. Sedanji minister Aleš Hojs pa se preveč izrazito politično izpostavlja. Tudi z načinom vodenja postopka preimenovanja vojašnic je napravil veliko napako. Kar nekajkrat je v javnih nastopih prilagajal zgodovinska dejstva. Na to sem ga v pismu tudi opozoril.

Vam je odpisal?

Ne, mi je pa ob srečanju dal vedeti, da je pismo prebral.

Kaj bi bilo torej poleg zmanjšanja števila vojakov in izboljšanja oborožitve v slovenski vojski še treba narediti?

Ureditev zakonodaje in statusa vojske in vojakov je nujna. Načelnik generalštaba mora dobiti večje pristojnosti, najvišja vojaška dolžnost bi morala biti vezana na časovni mandat. Zagotoviti je treba normalne pogoje za napredovanja v najvišje, generalske čine, čin brigadirja pa preimenovati v brigadnega generala. Prav tako bi bilo treba podrobneje opredeliti odgovornosti in pristojnosti vrhovnega poveljnika – predsednika države. Tudi dejstvo, da je vojak statusno v sistemu javnih uslužbencev, se ne ujema z mojimi pogledi na vojsko. Poglobljena strokovna razprava o obsegu obrambnih sil ne bi škodila in tudi izobraževalni sistem je možno izboljšati.

Nekdanji načelnik slovenske vojske Iztok Podbregar zagovarja stališče, da bi morala nova oborožena sila pri nas nastati iz policije, slovenske vojske ter sil zaščite in reševanja.

Večina držav, tudi modernih, vojske in policije nima združene. Konec koncev mora policija zagotavljati red in varnost, tudi če mora pri tem uporabiti silo. Vojska pa je struktura, ki ne sme in ne more iti proti svojim državljanom. Je struktura, ki je namenjena temu, da brani državljane.

Vendar pa se je leta 1994 ob aferi Depala vas nakazovala možnost, da bi bila vojska uporabljena v politične namene. Mislite, da bi lahko v sedanjih napetih trenutkih politične krize prišlo do kakšne tovrstne zlorabe vojske?

Ne. Poveljujočim častnikom in slovenski vojski popolnoma zaupam. Slovenija je še vedno demokratična država in verjamem, da se tega tudi tisti, ki imajo mandat za upravljanje države, zavedajo.