Prvič, v Camagueyu, sem se zaletel v ulični koncert kubanske rumbe, kjer je dvanajstčlanska zasedba pevcev, tolkalcev in plesalcev ob petih popoldan pred lokalno trgovinico postavila majhen oder, počasi zvabila na ulico vso sosesko in do sedmih zvečer spremenila malce večje križišče, po katerem sta se od časa do časa še vedno zapeljala kak tovornjak ali konjska vprega, v razigrano plesišče, na katerem je pelo in plesalo staro in mlado.

Drugič, v Cienfuengosu, mi je med sprehodom po enem najrevnejših delov mesta ulico zaprla razigrana kubanska mularija, ki se je na spokojno sobotno popoldne šla freestyle battle. Ob glasnih reagatton ritmih, ki so odmevali skozi okno bližnje hiše, se je nekaj lokalnih reagatton zvezd v vzponu, s temu primerno skrbno izdelanim reperskim imidžem, spopadlo za naslov cienfuengoškega betlerskega prvaka. Navdušeni najstniški gledalci so plezali po drevesih in žlebovih, starejši sosedje pa so na nasprotni strani ulice poplesavali v ritmu in uživali v nepričakovani zabavi. Da bi koga med njimi motila oglušujoče glasna glasba in še glasnejše rapanje nastopajočih, ni bilo opaziti.

In tretjič … ah, tretjič … Tretjič je bilo v Santa Clari, tej Santiago de Composteli za vse revolucionarne vernike, kjer se je v nedeljo zvečer pred Teatrom La Caridad zbrala množica, za katero se je kmalu izkazalo, da čaka na razprodani koncert Omare Portuondo, ene največjih div svetovne glasbe in dobre znanke slovenskih odrov, kjer pa se mi je iz nekega razloga vselej izmuznila. A ne tudi tokrat, ko je paznik na vratih na srečo zamižal ob moji na črno kupljeni karti. In ko je nekaj minut kasneje dvainosemdesetletna Omara vstopila v dvorano ter v hipu hipnotizirala občinstvo, kakor bi pritisnila na čarobni gumb, sem vedel, da bo to prava pika na i moji glasbeni odisejadi.

Po tem koncertu, ki je bil zame eden najboljših, če ne kar najboljši, kar sem jih doživel, bi mi lahko Fidel in Raul prišla skupaj na letališče pomahat v slovo, pa me ne bi ganilo. Omara je pač s svojim čarobnim petjem in tudi plesom iz mene izvabila vse solze, kar sem jih vzel s seboj.

Ob vseh teh nepričakovanih dogodkih, ki so bolj kot vse zaznamovali moje potovanje, sem večkrat pomislil, da je Kuba pravzaprav tisto, kar se zgodi, medtem ko tam načrtuješ druge stvari. A kar me po prihodu domov še vedno bega, je, zakaj je prav ta dežela, v kateri so trgovine še najbolj podobne izpraznjenim stojnicam na bolšjem sejmu v nedeljo popoldne, moto tamkajšnjih uniformiranih prodajalcev pa še vedno tisti »ne mogu oni mene tako malo da plate koliko ja mogu malo da radim«, dežela, v kateri si uradniki na šalterjih namesto z računalniki pomagajo z žiletkami in olfa nožki, v katerih ljudje največ časa preživijo stoječ v vrsti pred tem ali onim uradom ali pred prodajalno sladoleda, v kateri je epidemija kolere državna skrivnost in v kateri se tudi vožnja s taksijem do letališča sprevrže v koncert, zakaj je prav ta in takšna dežela tako priljubljena med Slovenci.

V dobrih desetih letih potovanj po različnih koncih sveta sem namreč srečal točno dva Slovenca, na Kubi pa jih je bilo na plesišču vsake Casa de la trove skoraj toliko kot v Beogradu za novo leto. Na Kubi sem, denimo, srečal toliko Kranjčanov, da sem se resno spraševal, ali je sploh še kdo ostal v Kranju, fant, ki je v Trinidadu pobiral prispevke za glasbo, pa je ponosno nosil majico Kluba medvoških študentov.

Morda se edina pametna razlaga skriva v stavku, ki ga je o Sloveniji izgovoril kubanski navijač Barcelone, s katerim sva v hotelu Inglatera, enem redkih kotičkov v Havani, kjer se je dalo pogledati El Clasico, skupaj držala pesti za Messija in prijatelje. »You had socialism. And now it's perfect!« je dejal in me spodbudil k razmišljanju, da je Kuba za Slovence idealen kraj, kjer se lahko neboleče vračajo v svojo lastno preteklost in iz nje vedno znova varno bežijo nazaj v »idealne« čase kapitalizma.

Kuba je torej po tej teoriji zrcalna oblika naših nekdanjih potovanj v Palmanovo, v katerih smo mnogi današnji popotniki uživali kot otroci, predvsem pa se mi zdi, da tudi na Kubi veliko ljudi, tako kot nekoč med enodnevnim kukanjem v obljubljeni kapitalistični svet, vidi le tisto, kar si želijo videti. Neskončno prijazne in nasmejane ljudi, solidarne kot le redko kje, ljudi, ki niso lačni in ki imajo zagotovljeno streho nad glavo, brezplačno zdravstvo in šolstvo ter živijo na otoku, ki ima več peščenih plaž kot uličnih prodajalcev cigar. In teh je na Kubi, verjemite mi, zares veliko.

Verjamem, da zato veliko število turistov na Kubi ne najde odgovora na vprašanje, zakaj si tako veliko Kubancev sploh želi pobegniti v Ameriko, Evropo ali kam drugam. A nekoč se bodo verjetno tudi oni dokopali do modrosti, do katere so se že davno dokopali vsi tisti Nemci in Švedi, ki so za časa Jugoslavije letovali na Jadranu. Da je v socializmu kljub neskončno lepi ideji o enakosti in bratstvu še vedno bolje dopustovati kot živeti.