Dr. Rok Svetlič je v svojem prispevku pisal o domnevnem ekscesnem početju rektorja Univerze na Primorskem (UP) dr. Dragana Marušiča in spodaj podpisanega, v.d. dekana Fakultete za humanistične študije (FHŠ). Na to funkcijo me je rektor imenoval lanskega aprila oziroma potem, ko je kot izreden ukrep v izrednih razmerah z mesta dekanje FHŠ razrešil dr. Vesno Mikolič, kot nekoga, ki je neobremenjen s preteklo slabo prakso in bo zato lažje uredil poslovodenje. V Svetličevem pisanju lahko poučeni o situaciji na FHŠ in na z njo prepletenem Znanstveno raziskovalnem središču (ZRS) hitro spregledajo prizadevanja maloštevilne skupine ljudi po čim hitrejši odstranitvi rektorja, ki udejanja svoj predvolilni moto o »rektorju diskontinuitete«, s čimer je neizogibno dregnil v osje gnezdo nagrabljenih privilegijev, koncesij in klientelistične mreže, ki so – na žalost bolj kot kakršni koli pravni okviri, znanstveni postulati in akademske norme – uravnavali delo oziroma življenje univerze. Ravno zaradi slednjega se je rektor že takoj na začetku mandata moral odločiti, katero od »zasilnih zavor« varovanja zakonitosti na univerzi bo uporabil. Apetiti samooklicanih »pionirjev primorske univerze« so se v minulem obdobju namreč metastatično razrasli in odstopanja od zakonitega so postala tako velika, da bi ogrozila obstoj celotne univerze, krivda za to – kako ironično – pa bi bila naprtena prav rektorju kot njenemu zakonitemu zastopniku.

Kot »okupator« na FHŠ, kot je dr. Svetlič o meni pisal kolegom, sem bil s svojo prisotnostjo neznosno moteč dejavnik za tiste, ki so želeli, da bi stvari tekle dalje po starem – zato pri tem, da se me čim prej in za vsako ceno znebijo, niso izbirali sredstev. Od prvega dne mojega delovanja na FHŠ so si »že izbrani za nasledstvo« prizadevali blokirati delovanje fakultete: obstruirali so delo fakultetnih teles, zavajali študente, da bodo njihove diplome z mojim podpisom neveljavne, pisali peticije za mojo odstavitev, me lažno ovajali varuhu človekovih pravic in sindikatom na podlagi izmišljotin o domnevnih »grožnjah z odpustitvijo«, serijsko vlagali tožbe… Pri tem jih »enormni odvetniški stroški« niso prav nič skrbeli – morda zato, ker so za njihovo plačilo s solidarnostnimi akcijami terjali pomoč zaposlenih na fakulteti. Hkrati so na spletnih forumih anonimno pozivali k linču »izdajalcev humanistike«, tj. tistih, ki so si pri delu fakultete, zagovorih diplom in doktoratov drznili sodelovati z »okupatorskim dekanom«.

Kljub temu, da doslej še nobenega od pravdnih postopkov niso zaključili v svojo korist, to ne preprečuje Svetliču in somišljenikom, da ne bi v javnosti skušali ustvariti vtisa o rektorjevem in mojem kršenju vseh mogočih zakonov in norm. »Kup ničvrednega papirja« so bili pravni akti na FHŠ že davno pred mojim prihodom, saj omogočajo poljubno tolmačenje na primer članstva na oddelkih; tako v aktih fakultete še vedno piše, da so člani oddelka z volilno pravico tisti, »ki so, so bili ali bodo zaposleni na oddelku«... S takšnimi »imetniki volilne pravice«, vključno z »mrtvimi dušami«, lahko na (dekanskih, predstojniških) volitvah zmagaš, če si le pogodu »sivim eminencam«. Pravila omogočajo tudi, da fakulteta glasuje o kandidatu za dekana v nasprotju s statutom univerze – uskladitev aktov bi za »svobodoljube« pomenila »diktat univerze«. Za Svetliča je zato razumevanje »demokracije od spodaj« očitno odvisno od cilja, ki trenutno ustreza njegovemu krožku.

Da si je krožek »posvečenih« izkrivljeno predstavljal univerzitetno poslovanje in je ob tem samozavestno in drzno gradil »vzporedno resničnost«, nam kaže že prvi razlog za razrešitev dekanje dr. Vesne Mikolič. V zasebni tožbi zoper nekdanjo sodelavko je uporabila univerzitetni (javni) denar in pooblastilo tedaj že bivšega rektorja. Lahkotno in samovoljno.  Ključni razlog za tako »grob« poseg, kot je razrešitev, pa najdemo v njeni nesposobnosti vodenja fakultete znotraj finančnih okvirov, zaradi česar je ustanova v letih 2004–2012 periodično bredla v rdečih številkah.

Poslovanje fakultete pred mojim imenovanjem bi se dalo opisati z načelom »na eni strani nedotakljivi privilegiranci, na drugi 'potrošni material'«. Medtem ko so prvi uživali boniteto dodatkov k polni plači, je bila množica »neobsijanih z milostjo« izpostavljena konstantnemu spreminjanju pogodb za določen čas v obsegu nekaj deset odstotkov zaposlitve. In fakulteta je kot obsedena, brez resne vsebinske ali poslovne analize, širila študijsko ponudbo, ki tako obsega kar polovico vseh programov UP, ter vztrajala pri životarjenju študijskih programov, ki niso zmogli niti pet vpisanih študentov, za povrh pa so namesto za to plačanih profesorjev pogosto predavali kar njihovi asistenti in/ali mladi raziskovalci.

Sicer pa se lahko prav »invaziji« na ZRS zahvalimo, da je bil prekinjen neznosno lahkoten odnos do razmetavanja z javnim denarjem, katerega končni cilj so bili zasebni žepi – s takim poslovnim slogom se je ponašal dolgoletni direktor dr. Darko Darovec (2000–2012). A poleg zgovorne nenamenske porabe 600.000 evrov projektnega denarja na primeru le 13 izbranih raziskovalnih projektov v letu 2011, glavnega razloga, zaradi katerega je rektor Marušič avgusta 2012 Darovca odpustil, najdemo na ZRS še mnogo nenavadnih početij. Zakaj jih pristojne državne institucije doslej niso želele (ali hotele) zaznati? Zakaj niso proti najbolj vpijočim rečem ukrepale po zakonu? Verjetno je zadnji čas, da se to zgodi – da ekscesi ne postanejo stalna praksa in da nadzorne, za to plačane službe (si mar zavestno zatiskajo oči?) končno začnejo delovati. Projekti brez rezultatov, za katere je ZRS od Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS prejelo več sto tisoč evrov, direktorjevo prodajanje svojih osebnih avtomobilov »njegovemu« javnemu zavodu za službena vozila, nepotistično dodeljevanje milijonskih gradbenih poslov gradbenemu podjetju lastnega svaka (nenavadno, da znanstvena institucija namenja več pozornosti gradbeništvu kot raziskovalnemu delu…), mahinacije z materialnimi sredstvi mladih raziskovalcev ter podobne »pikantnosti« bi po Svetličevo najbrž sodile v akademsko avtonomijo, ki za nadzor res ne potrebuje še nekega rektorja, ko pa za vse vendar zgledno poskrbi »naš direktor«.

Nujen za nemoten razvoj »vzporednega sveta« je bil primeren »Gesinnung«, tj. mentaliteta zaposlenih, ki je zapovedala brezpogojno spoštovanje vodstva. Da se ne bi komu porodil dvom v odločitve vodstva ali, še huje, da ne bi ogrozil »višjih« interesov. Poleg informacijske blokade so za ustrezno vzdušje skrbeli zlasti – kljub razsipavanju – »kronično pomanjkanje denarja«, nered pri koordiniranju strokovnih služb in kaotičnost fakultetnih pravil, predvsem pa večna zaposlitvena negotovost. »Premalo vdanim ljudem« tako niso »podaljšali pogodbe«, kot sta množičnemu odpuščanju leta 2010 rekla nekdanja direktor in dekanja.

Svetlič na koncu poišče paralele med aktualnimi vseslovenskimi demonstracijami ter humanističnim izgorevanjem na FHŠ in ZRS ob »diktatorskem rektorju«. Poleg tega, da je takšno primerjanje posplošeno in plehko, pravzaprav neakademsko, v njem prepoznamo preživetveno strategijo nekdanjih vodilnih na FHŠ in ZRS, ki so se iz prejemnikov najvišjih univerzitetnih dohodkov čez noč prelevili v »zatirane protestnike« – ker pač tako zahtevajo njihove trenutne potrebe. Že Darka Darovca, z letnim zaslužkom 120 do 150 tisoč evrov, smo v času rektorske kampanje na UP kot kandidata lahko opazili med koprskimi protestniki proti kapitalu, sedaj pa nam nekdanji vodilni »humanisti« UP namesto akademske resnicoljubnosti in neprecenljive svobodoljubnosti ponujajo le kvaziuporništvo, tj. takšno brez razloga. Ostane nam le upanje, da v prihajajočih družbenih spremembah takšni ljudje oziroma njihovi pridobljeni privilegiji ne bodo zasedli prav nobenega pomembnega mesta.

V.d. dekana UP FHŠ izr. prof. dr. GORAZD DREVENŠEK v dobri veri, da ima humanistika na UP pod nogami že precej stabilnejša tla.